"SILVA KORENA" - 21. 5. 2007
Dne 21.05.2007 smo se člani planinske sekcije ŠD Gams Kobarid za trening namenili na Krn. Že dolgo smo nameravali skupaj po Zahodni drežniški in po Poti Silva Korena na vrh.
Posamezno smo to opravili že večkrat, skupaj pa prvič. Vreme je bilo dobro, družba prijetna, dobra volja pa na višku. Pa smo bili že v »zajlah« in klinih. Kmalu so bili na razpotju Zahodne drežniške in Poti Silva Korena. Po slednji smo nadaljevali smo do koče. Takoj smo stopili na se vrh Krna in nato pri koči pojedli še malico iz nahrbtnika. Med povratkom smo »malo« obnovili vrvno tehniko plezanja in varovanja in se spustili v Drežnico, kjer smo imeli parkirane avtomobile.
V kampu Koren smo ob vrčku piva strnili še vtise, ter se odpravili domov. Lepo doživetje povsem blizu doma.
Pa lep planinski pozdrav.
TOFANA - Ferrata Giuseppe Olivieri na Punto Anno 2731m - 4. 6. 2007
Člani ŠD GAMS Kobarid v letošnjem poletju načrtujemo vzpon na Matterhorn. Za pripravljalno turo smo ponovno izbrali Dolomite in sicer pogorje Tofan nad Cortino d' Ampezzo.
Dne 04.06.2007 ob 03.00 uri smo se z udobnim kombijem Aleševega očeta odpeljali v Cortino d' Ampezzo in naprej do koče Angelo Dibona (2083 m). Od koče najprej smo se peš povzpeli do koče Pomedes (2303 m) in nato kmalu zagrizli v ferrato Giuseppe Olivieri, ki vodi po lepo vidnem grebenu direktno na vrh Punta Anne 2731 m. Ferrata velja za eno najlepših v Dolomitih.
Po dobri uri plezanja smo prišli na vrh. Po krajšem počitku in obveznem fotografiranju smo se najprej vzpenjali proti Busu de Tofana, nato pa prečili po strmem zasneženem pobočju poti proti koči Guisanni. Ko smo prišli v strma še zasnežena melišča nas je že začelo spremljati slabo vreme, kmalu pa je začelo deževati.. Spustili smo se na pot, ki vodi do koče Dibona in do kombija. Pri koči Dibona, ki je v tem času še zaprta smo si pod nadstreškom privoščili malico iz nahrbtnika. Kmalu zatem pa smo se odpeljali na ogled Cortine d' Ampezzo.
Ob zasluženi kavi, ki jih postrežeta vrli natakarici iz Črne Gore smo se pogovorili o današnji poti. Kupili smo še razglednice in se odpeljali proti domu. Tura je bila kratka, vendar lepa. Sklenemo, da se v Tofane kmalu spet vrnemo.
Stanko BALAŽIČ
MATTERHORN 4478m - od 7. do 9. 7. 2007
Petek 07.07.2007 ob 12.00 uri še enkrat preverimo vremensko napoved za Matterhorn. Sobota sončna, v nedeljo pooblačitve s padavinami, torek, sreda padavine. Zaradi navedenega odhod iz sobote ob 05.00 uri prestavimo na petek ob 22.00 uri.
Soboto ob 06.00 uri smo prispeli v kamp Randi pri Zermattu.
Takoj pripravimo nahrbtnike, nekaj pojemo, nato pa se z vlakom odpeljemo v Zermatt. Od tu se z gondolo odpeljemo do Schwarzseeja na višino 2586, ter opravimo prvi vzpon do koče Hornlihutte na višini 3260.
Pri ogledu stene Matterhorna ugotovimo, da je precej zasnežena, zaradi toplega vremena pa se prožijo plazovi, njihov odmev pa je slišati kar malo grozljivo. Pri koči je kar precej planincev-turistov, kateri si pridejo ogledat steno Matterhorna, proti vrhu pa v teh dneh zaradi snega in ledu tudi vodniki ne hodijo.
Po krajšem postanku in dogovoru, da vseeno poskusimo priti do bivaka Solvay, se Huljo, Bine, Primož, Matjaž, Dejan in Aleš ob 12.20 uri odpravimo v steno Matterhorna, medtem ko sta se Marko in Danica odločila, da se malo okrepčata in se ob primernem počutju v steno podata malo kasneje. Kmalu po vstopu v steno ugotovimo, da je precej mehkega snega, ter da bo napredovanje v steno potrebno nadaljevati po vrhu grebena, kjer pa je skala in kamenje precej nestabilno, pa tudi vzpon je precej zahtevnejši.
Po običajni poti zaradi snega in plazov ni bilo mogoče. Na višini 3700 m pri prehodu preko skale spodrsne Hulju, vendar se na robu ujame na kolenih, kljub temu pa pri nadaljevanju vzpona hodi nekoliko zadržano. Na višini 3800 m pridemo pod navpično steno visoke cca 15 m, na vrhu stene je videti »štant« z »gurtno«, katero uporabljajo pri spustu. Primož se poda prvi, nato tudi ostali. Na vrhu stene cca 10 m nadaljujemo po severni strani tik pod grebenom, kjer pa je bil mehak sneg, pod njim pa led zato vzpon nadaljujemo z derezami in cepini, nato pa nadaljujemo ponovno po grebenu, kar pa je zaradi zelo ozkega grebena in razmetanega skalovja z derezami zelo zahtevno.
Primož pride do višine 3900 m, za njim je na grebenu Bine, medtem ko so se Matjaž, Dejan Aleš in Huljo ustavili cca 40 m nižje. Huljo je ocenil, da je trojica videti kar utrujena in predlagal, da prekinemo z vzponom in sestopimo. Primož in Bine sta ocenila, da do bivaka Solvay lahko pridemo, saj nadaljujemo cca 30 m levo od grebena navzgor, nato prečimo vrh snežišča v levo, ter po steni proti Solvayu. Med dogovarjanjem je bil Bine vpet v gurtno okoli večje podolgovate skale na špici grebena, tako da je kontaktiral z Primožem, kateri je bil za grebenom in ostalimi ki so se ustavili nižje. V tem času se je skala, na katero je bil vpet in večja skala na kateri je stal pričela rušiti, manjši kamni so popadali v globino na severno stran grebena, medtem ko sta se večji ustavili, tako da se je takoj izpel in prestopil na vrh grebena.
Ob 16.30 uri smo se odločili, da zaradi zahtevnosti vzpona (led, sneg) počasi sestopimo do koče Hornlihutte. Cca 200 m nižje se dobimo z Markom in Danico, katera sta krenila 1.5 ure za nami in se skupaj vrnemo do koče, kamor prispemo ob 20.30 uri. Pri koči nas je pozdravil eden izmed oskrbnikov in povedal, da nas je spremljal z daljnogledom od odhoda ob 12.20 uri pa do prihoda nazaj do koče.
V koči smo se okrepčali, oskrbniki so odšli spat, nas pa so prosili, da ob odhodu odvijemo žarnico in nam zaželeli lahko noč.
Naslednji dan ob 08.30 uri je bil vrh Matterhorna že v oblakih, odšli smo do Zermatta, kjer je ob 12.00 uri pričelo deževati. V kampu smo skuhali pašto, nato pa se odpeljali v bližino mesta Chur, kjer smo pri prijateljih prespali v res prijetnem apartmaju, naslednji dan pa preko prelaza Furka, Stelvio, ter Bolzana, Tolmezza do doma.
Vsi smo bili zelo zadovoljni, da smo se spoprijeli z Matterhornom, nekateri pa že kujejo načrte, da se vrnejo ponovno ob boljših razmerah za vzpon.
Tekst napisal: Albin Kusterle
MANGART - Via Italiana - 18. 7. 2007
Dne 18.07.2007 smo se člani ŠD Gams Kobarid Bine, Vlado in Stane odpravili na Mangart po znani ferarati Via Italiana.
Ob 05.30 uri smo se iz Kobarida odpeljali na Mangartsko sedlo.
Spustili smo se do bivaka Nogara, nato pa zagrizli v skalo. Ferrata je res lepa, nekoliko izpostavljena, tu in tam dotrajanimi jeklenicami in klini. Tudi sami skalni oprimki so ponekod že dobro zrahljani.
To nas ni zmotilo in kmalu smo izstopili iz ferrate, ter se po klasični italijanski poti odpravili na vrh Mangarta. Čeprav je bila sreda je bilo kar veliko planincev, predvsem tujcev.
Vreme je bilo odlično, nekoliko je motil le močnejši veter.
Razgled po okoliških vrhovih je bil kar dober. Po malici na vrhu, nekaj fotkah za spomin, smo se morali vrniti proti avtomobilu. Lepa in kratka planinska tura, ki jo bo treba kmalu spet ponoviti.
Pa lep planinski pozdrav!
NA TRIGLAV ČEZ PLEMENICE in SEVERNO STENO - 26. 7. 2007
V četrtek 26.07.2007 smo se člani ŠD Gams Kobarid Albin, Demetrij, Damjan in Stane iz Zadnjice odpravili proti Luknji in nato čez Plemenice po Bambergerjevi poti na vrh Triglava.
Bili smo tako zgodnji, da smo morali uporabiti čelne svetilke, čez nekaj ur pa smo že stali pri Aljaževem stolpu na vrhu. Pot je bila razgibana in zanimiva.
Na vrhu je bilo kar veliko planincev. Vreme je bilo kot nalašč za obisk gora. Po okrepčilu in fotkah smo se odpravili nazaj v dolino. Ob pivu v Trenti nam je Demetrij pripovedoval anekdote o njegovih vzponih na Triglav in se kar ni mogel načuditi kako hitro smo z Triglavom opravili tokrat.
Ob skoraj enaki uri sta iz Vrat začela vzpon tudi Primož in Aleš, ki sta se odpravila v severno Triglavsko steno. Preplezati sta nameravala »dolgo Nemško« smer in se vrniti v Vrata. To jima je do večernih ur tudi uspelo.
Za spomin sta posnela tudi kakšno fotko.
Pa lep planinski pozdrav!
DVODNEVNI POTEP ČEZ POHORJE - 6. in 7. 10. 2007
Minilo je že kar nekaj časa od kar smo se začeli pogovarjati o izletu na Pohorje. Kljub nekaterim težavam, ki se zgrinjajo nad nami ali prav zaradi njih smo se dne 06.10.2007 ob 03.00 uri zbrali na PP Kobarid, da uresničimo načrt in se podamo na dvodnevno pot čez Pohorje. Zbralo se nas je 7 junakov, ki se nismo ustrašili slabega vremena.
Ob 03.00 uri smo se s kombijem odpeljali preko MMP Predel preko Italije in Avstrije do Dravograda, Ribnice na Pohorju do končnega cilja Ribniške koče na Pohorju. Vso pot nas je spremljal močan dež. Okoli 7.30 ure smo se pripeljali do Ribniške koče.
Megleno in rahlo deževno jesensko vreme nas je prisililo v hiter umik v planinsko kočo. V koči je velika zakurjena lončena peč kar vabila v njeno bližino. Naročili smo jutranjo kavo in pojedli pošten zajtrk iz nahrbtnika. Kljub dežju smo se odločili, da najprej osvojimo najvišji vrh Pohorja - Črni vrh 1543 m. Našega Bineta je ob pogledu na višinsko razliko med kočo in vrhom napadel izbruh smeha saj je višinska razlika le 36 m. Izkazalo se je, da je bilo potrebno skromno višinsko razliko premagovati celih 30 minut.
Pot smo kasneje nadaljevali mimo Ribniške koče, naprej mimo Ribniškega jezera vse do Lovrenških jezer, katere smo si tudi podrobneje ogledali. Pot smo nadaljevali do Koče na Pesku. Tam smo si v planinski koči privezali dušo z velikimi porcijami odličnega Pohorskega lonca. Da je bila mera polna pa še vsak velik kos brusničnega štrudlja s skuto. Tako okrepčani smo se junaško podali naprej proti Osankarici. Zaradi pomanjkljivih markacij in oznak smeri smo se le-teh lotili kar po cesti. Saj je le 18 km. Vsaj toliko je pisalo na prometnem kažipotu. Kljub naporni hoji po makadamu smo bili dobre volje in nasmejani. Tudi vreme je postajalo vedno boljše. Ob 18.00 uri smo tako prikorakali do Doma na Osankarici.
Najprej smo se malo odpočili, nato pa si ogledali spominsko razstavo in dokumentarni film o legendarnem Pohorskem bataljonu. Po ogledu smo se v koči okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika in hladilnika. Sledilo je spanje. Slavica nam je voščila še »lahko noč otroci« in potem vse tiho je bilo....
Zjutraj smo se najprej odpravili v spominski park in si ogledali kraj, kjer je 08.01.1943 leta v hudem boju padel legendarni Pohorski bataljon. Pot smo nadaljevali mimo Črnega jezera do Pohorskega pragozda Šumik, kjer smo si ogledali slap Veliki Šumik.
Hojo smo nadaljevali proti Arehu oz. Ruški koči. Sledil je krajši počitek pri koči. Poskušali smo si ogledati staro romarske cerkvico, vendar je bila zaprta. Nadaljevali smo proti Mariborskemu Pohorju. Z Bellevuea smo si ogledali mesto Maribor, ki je ležalo pod nami. Sledil je spust s kombijem v dolino, vožnja skozi Maribor in končna postaja Rošpoh. Na »ranču« mojega očeta, smo se najprej okrepčali z dobrotami iz mamine kuhinje, nato pa še iz štajerskih vinogradov.
V dobri družbi je čas hitro mineval in potrebno se je bilo posloviti. Sledila je pot proti domu in sicer v obratnem vrstnem redu. V kombiju se je vnela razprava in analiziranje prehojene poti med Pohorskimi gozdovi.
Pot proti domu je bila spet nekaj posebnega, saj smo bili vsi dobro razpoloženi in nasmejani. Posebno doživetje je bil pozni obisk Celovca, natančneje gostilne, kjer je Bine učil avstrijsko natakarico Slovenščine. No to pa je že druga zgodba, ki jo mogoče razkrijemo kdaj drugič.
V Kobarid smo prispeli v poznih večernih urah. Pospravili smo prtljago in se poslovili, no vsaj nekateri...
Izlet je bil zanimiv, poučen, celo malo naporen, vsekakor pa za vse nas lepo doživetje.
Pa lep planinski pozdrav!
Dne 21.05.2007 smo se člani planinske sekcije ŠD Gams Kobarid za trening namenili na Krn. Že dolgo smo nameravali skupaj po Zahodni drežniški in po Poti Silva Korena na vrh.
Posamezno smo to opravili že večkrat, skupaj pa prvič. Vreme je bilo dobro, družba prijetna, dobra volja pa na višku. Pa smo bili že v »zajlah« in klinih. Kmalu so bili na razpotju Zahodne drežniške in Poti Silva Korena. Po slednji smo nadaljevali smo do koče. Takoj smo stopili na se vrh Krna in nato pri koči pojedli še malico iz nahrbtnika. Med povratkom smo »malo« obnovili vrvno tehniko plezanja in varovanja in se spustili v Drežnico, kjer smo imeli parkirane avtomobile.
V kampu Koren smo ob vrčku piva strnili še vtise, ter se odpravili domov. Lepo doživetje povsem blizu doma.
Pa lep planinski pozdrav.
TOFANA - Ferrata Giuseppe Olivieri na Punto Anno 2731m - 4. 6. 2007
Člani ŠD GAMS Kobarid v letošnjem poletju načrtujemo vzpon na Matterhorn. Za pripravljalno turo smo ponovno izbrali Dolomite in sicer pogorje Tofan nad Cortino d' Ampezzo.
Dne 04.06.2007 ob 03.00 uri smo se z udobnim kombijem Aleševega očeta odpeljali v Cortino d' Ampezzo in naprej do koče Angelo Dibona (2083 m). Od koče najprej smo se peš povzpeli do koče Pomedes (2303 m) in nato kmalu zagrizli v ferrato Giuseppe Olivieri, ki vodi po lepo vidnem grebenu direktno na vrh Punta Anne 2731 m. Ferrata velja za eno najlepših v Dolomitih.
Po dobri uri plezanja smo prišli na vrh. Po krajšem počitku in obveznem fotografiranju smo se najprej vzpenjali proti Busu de Tofana, nato pa prečili po strmem zasneženem pobočju poti proti koči Guisanni. Ko smo prišli v strma še zasnežena melišča nas je že začelo spremljati slabo vreme, kmalu pa je začelo deževati.. Spustili smo se na pot, ki vodi do koče Dibona in do kombija. Pri koči Dibona, ki je v tem času še zaprta smo si pod nadstreškom privoščili malico iz nahrbtnika. Kmalu zatem pa smo se odpeljali na ogled Cortine d' Ampezzo.
Ob zasluženi kavi, ki jih postrežeta vrli natakarici iz Črne Gore smo se pogovorili o današnji poti. Kupili smo še razglednice in se odpeljali proti domu. Tura je bila kratka, vendar lepa. Sklenemo, da se v Tofane kmalu spet vrnemo.
Stanko BALAŽIČ
MATTERHORN 4478m - od 7. do 9. 7. 2007
Petek 07.07.2007 ob 12.00 uri še enkrat preverimo vremensko napoved za Matterhorn. Sobota sončna, v nedeljo pooblačitve s padavinami, torek, sreda padavine. Zaradi navedenega odhod iz sobote ob 05.00 uri prestavimo na petek ob 22.00 uri.
Soboto ob 06.00 uri smo prispeli v kamp Randi pri Zermattu.
Takoj pripravimo nahrbtnike, nekaj pojemo, nato pa se z vlakom odpeljemo v Zermatt. Od tu se z gondolo odpeljemo do Schwarzseeja na višino 2586, ter opravimo prvi vzpon do koče Hornlihutte na višini 3260.
Pri ogledu stene Matterhorna ugotovimo, da je precej zasnežena, zaradi toplega vremena pa se prožijo plazovi, njihov odmev pa je slišati kar malo grozljivo. Pri koči je kar precej planincev-turistov, kateri si pridejo ogledat steno Matterhorna, proti vrhu pa v teh dneh zaradi snega in ledu tudi vodniki ne hodijo.
Po krajšem postanku in dogovoru, da vseeno poskusimo priti do bivaka Solvay, se Huljo, Bine, Primož, Matjaž, Dejan in Aleš ob 12.20 uri odpravimo v steno Matterhorna, medtem ko sta se Marko in Danica odločila, da se malo okrepčata in se ob primernem počutju v steno podata malo kasneje. Kmalu po vstopu v steno ugotovimo, da je precej mehkega snega, ter da bo napredovanje v steno potrebno nadaljevati po vrhu grebena, kjer pa je skala in kamenje precej nestabilno, pa tudi vzpon je precej zahtevnejši.
Po običajni poti zaradi snega in plazov ni bilo mogoče. Na višini 3700 m pri prehodu preko skale spodrsne Hulju, vendar se na robu ujame na kolenih, kljub temu pa pri nadaljevanju vzpona hodi nekoliko zadržano. Na višini 3800 m pridemo pod navpično steno visoke cca 15 m, na vrhu stene je videti »štant« z »gurtno«, katero uporabljajo pri spustu. Primož se poda prvi, nato tudi ostali. Na vrhu stene cca 10 m nadaljujemo po severni strani tik pod grebenom, kjer pa je bil mehak sneg, pod njim pa led zato vzpon nadaljujemo z derezami in cepini, nato pa nadaljujemo ponovno po grebenu, kar pa je zaradi zelo ozkega grebena in razmetanega skalovja z derezami zelo zahtevno.
Primož pride do višine 3900 m, za njim je na grebenu Bine, medtem ko so se Matjaž, Dejan Aleš in Huljo ustavili cca 40 m nižje. Huljo je ocenil, da je trojica videti kar utrujena in predlagal, da prekinemo z vzponom in sestopimo. Primož in Bine sta ocenila, da do bivaka Solvay lahko pridemo, saj nadaljujemo cca 30 m levo od grebena navzgor, nato prečimo vrh snežišča v levo, ter po steni proti Solvayu. Med dogovarjanjem je bil Bine vpet v gurtno okoli večje podolgovate skale na špici grebena, tako da je kontaktiral z Primožem, kateri je bil za grebenom in ostalimi ki so se ustavili nižje. V tem času se je skala, na katero je bil vpet in večja skala na kateri je stal pričela rušiti, manjši kamni so popadali v globino na severno stran grebena, medtem ko sta se večji ustavili, tako da se je takoj izpel in prestopil na vrh grebena.
Ob 16.30 uri smo se odločili, da zaradi zahtevnosti vzpona (led, sneg) počasi sestopimo do koče Hornlihutte. Cca 200 m nižje se dobimo z Markom in Danico, katera sta krenila 1.5 ure za nami in se skupaj vrnemo do koče, kamor prispemo ob 20.30 uri. Pri koči nas je pozdravil eden izmed oskrbnikov in povedal, da nas je spremljal z daljnogledom od odhoda ob 12.20 uri pa do prihoda nazaj do koče.
V koči smo se okrepčali, oskrbniki so odšli spat, nas pa so prosili, da ob odhodu odvijemo žarnico in nam zaželeli lahko noč.
Naslednji dan ob 08.30 uri je bil vrh Matterhorna že v oblakih, odšli smo do Zermatta, kjer je ob 12.00 uri pričelo deževati. V kampu smo skuhali pašto, nato pa se odpeljali v bližino mesta Chur, kjer smo pri prijateljih prespali v res prijetnem apartmaju, naslednji dan pa preko prelaza Furka, Stelvio, ter Bolzana, Tolmezza do doma.
Vsi smo bili zelo zadovoljni, da smo se spoprijeli z Matterhornom, nekateri pa že kujejo načrte, da se vrnejo ponovno ob boljših razmerah za vzpon.
Tekst napisal: Albin Kusterle
MANGART - Via Italiana - 18. 7. 2007
Dne 18.07.2007 smo se člani ŠD Gams Kobarid Bine, Vlado in Stane odpravili na Mangart po znani ferarati Via Italiana.
Ob 05.30 uri smo se iz Kobarida odpeljali na Mangartsko sedlo.
Spustili smo se do bivaka Nogara, nato pa zagrizli v skalo. Ferrata je res lepa, nekoliko izpostavljena, tu in tam dotrajanimi jeklenicami in klini. Tudi sami skalni oprimki so ponekod že dobro zrahljani.
To nas ni zmotilo in kmalu smo izstopili iz ferrate, ter se po klasični italijanski poti odpravili na vrh Mangarta. Čeprav je bila sreda je bilo kar veliko planincev, predvsem tujcev.
Vreme je bilo odlično, nekoliko je motil le močnejši veter.
Razgled po okoliških vrhovih je bil kar dober. Po malici na vrhu, nekaj fotkah za spomin, smo se morali vrniti proti avtomobilu. Lepa in kratka planinska tura, ki jo bo treba kmalu spet ponoviti.
Pa lep planinski pozdrav!
NA TRIGLAV ČEZ PLEMENICE in SEVERNO STENO - 26. 7. 2007
V četrtek 26.07.2007 smo se člani ŠD Gams Kobarid Albin, Demetrij, Damjan in Stane iz Zadnjice odpravili proti Luknji in nato čez Plemenice po Bambergerjevi poti na vrh Triglava.
Bili smo tako zgodnji, da smo morali uporabiti čelne svetilke, čez nekaj ur pa smo že stali pri Aljaževem stolpu na vrhu. Pot je bila razgibana in zanimiva.
Na vrhu je bilo kar veliko planincev. Vreme je bilo kot nalašč za obisk gora. Po okrepčilu in fotkah smo se odpravili nazaj v dolino. Ob pivu v Trenti nam je Demetrij pripovedoval anekdote o njegovih vzponih na Triglav in se kar ni mogel načuditi kako hitro smo z Triglavom opravili tokrat.
Ob skoraj enaki uri sta iz Vrat začela vzpon tudi Primož in Aleš, ki sta se odpravila v severno Triglavsko steno. Preplezati sta nameravala »dolgo Nemško« smer in se vrniti v Vrata. To jima je do večernih ur tudi uspelo.
Za spomin sta posnela tudi kakšno fotko.
Pa lep planinski pozdrav!
DVODNEVNI POTEP ČEZ POHORJE - 6. in 7. 10. 2007
Minilo je že kar nekaj časa od kar smo se začeli pogovarjati o izletu na Pohorje. Kljub nekaterim težavam, ki se zgrinjajo nad nami ali prav zaradi njih smo se dne 06.10.2007 ob 03.00 uri zbrali na PP Kobarid, da uresničimo načrt in se podamo na dvodnevno pot čez Pohorje. Zbralo se nas je 7 junakov, ki se nismo ustrašili slabega vremena.
Ob 03.00 uri smo se s kombijem odpeljali preko MMP Predel preko Italije in Avstrije do Dravograda, Ribnice na Pohorju do končnega cilja Ribniške koče na Pohorju. Vso pot nas je spremljal močan dež. Okoli 7.30 ure smo se pripeljali do Ribniške koče.
Megleno in rahlo deževno jesensko vreme nas je prisililo v hiter umik v planinsko kočo. V koči je velika zakurjena lončena peč kar vabila v njeno bližino. Naročili smo jutranjo kavo in pojedli pošten zajtrk iz nahrbtnika. Kljub dežju smo se odločili, da najprej osvojimo najvišji vrh Pohorja - Črni vrh 1543 m. Našega Bineta je ob pogledu na višinsko razliko med kočo in vrhom napadel izbruh smeha saj je višinska razlika le 36 m. Izkazalo se je, da je bilo potrebno skromno višinsko razliko premagovati celih 30 minut.
Pot smo kasneje nadaljevali mimo Ribniške koče, naprej mimo Ribniškega jezera vse do Lovrenških jezer, katere smo si tudi podrobneje ogledali. Pot smo nadaljevali do Koče na Pesku. Tam smo si v planinski koči privezali dušo z velikimi porcijami odličnega Pohorskega lonca. Da je bila mera polna pa še vsak velik kos brusničnega štrudlja s skuto. Tako okrepčani smo se junaško podali naprej proti Osankarici. Zaradi pomanjkljivih markacij in oznak smeri smo se le-teh lotili kar po cesti. Saj je le 18 km. Vsaj toliko je pisalo na prometnem kažipotu. Kljub naporni hoji po makadamu smo bili dobre volje in nasmejani. Tudi vreme je postajalo vedno boljše. Ob 18.00 uri smo tako prikorakali do Doma na Osankarici.
Najprej smo se malo odpočili, nato pa si ogledali spominsko razstavo in dokumentarni film o legendarnem Pohorskem bataljonu. Po ogledu smo se v koči okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika in hladilnika. Sledilo je spanje. Slavica nam je voščila še »lahko noč otroci« in potem vse tiho je bilo....
Zjutraj smo se najprej odpravili v spominski park in si ogledali kraj, kjer je 08.01.1943 leta v hudem boju padel legendarni Pohorski bataljon. Pot smo nadaljevali mimo Črnega jezera do Pohorskega pragozda Šumik, kjer smo si ogledali slap Veliki Šumik.
Hojo smo nadaljevali proti Arehu oz. Ruški koči. Sledil je krajši počitek pri koči. Poskušali smo si ogledati staro romarske cerkvico, vendar je bila zaprta. Nadaljevali smo proti Mariborskemu Pohorju. Z Bellevuea smo si ogledali mesto Maribor, ki je ležalo pod nami. Sledil je spust s kombijem v dolino, vožnja skozi Maribor in končna postaja Rošpoh. Na »ranču« mojega očeta, smo se najprej okrepčali z dobrotami iz mamine kuhinje, nato pa še iz štajerskih vinogradov.
V dobri družbi je čas hitro mineval in potrebno se je bilo posloviti. Sledila je pot proti domu in sicer v obratnem vrstnem redu. V kombiju se je vnela razprava in analiziranje prehojene poti med Pohorskimi gozdovi.
Pot proti domu je bila spet nekaj posebnega, saj smo bili vsi dobro razpoloženi in nasmejani. Posebno doživetje je bil pozni obisk Celovca, natančneje gostilne, kjer je Bine učil avstrijsko natakarico Slovenščine. No to pa je že druga zgodba, ki jo mogoče razkrijemo kdaj drugič.
V Kobarid smo prispeli v poznih večernih urah. Pospravili smo prtljago in se poslovili, no vsaj nekateri...
Izlet je bil zanimiv, poučen, celo malo naporen, vsekakor pa za vse nas lepo doživetje.
Pa lep planinski pozdrav!
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
