I. KOLESARSKA ETAPA - SVILENE CESTE
Po nekajletnem premoru in zasluženem oddihu od »Brcanja s kolesom okoli sveta« v letih 1998/99 se kot stari popotniški volk znova vračam na svetovne kolovoze.
Začenjam tam, kjer sem nekoč končal! Ali bolje kar mi zaradi spleta neugodnih okoliščin takrat ni uspelo dokončati. To je presekati Azijsko celino po sredini - čez najvišja pogorja na svetu - Himalaja, Karakorum, Hindukuš, Pamir, Tian Šan, Kunlun, in svetovnemu občestvu in raji svetovnega turističnega ringlšpila manj znana in nedostopna območja notranje Azije - držav nekdanje Sovjetske zveze - Tadjikistana, Uzbekistana, Turmenistana in Kirgizije, nadalje Tibeta, Xinjanga, Yunana (Kitajska) ter Zakavkazja ali Azerbajdžana, Armenije in Gruzije.
Celoletno turo, ki bo večinoma potekla po svilenih cestah Marca Pola v skupni dolžini okoli 17.000 km bom naskakoval v štirih predvidenih etapah (v okviru dopustov in nagrebenih ur v prihodnjih letih) .
Ker moji obsežni načrti trenutno presegajo tako moje fizične kot tudi finančne sposobnosti sem se v letošnjem oktobru odločil premagati nekoliko lažji in manj zahteven teren v Zakavkazju (Gruzija, Armenija in Azerbajdžan). Namesto strmih in neskončnih vzponov po gorah notranje Azije sem se za ponovno vrnitev v svet ekstremnega popotništva tako raje odločil za vožnjo po sodu smodnika (trenutna izmenjava bomb na relaciji Rusija - Gruzija, smrtno sovraštvo po še nedokončani vojni med Armenijo in Azerbajdžanom zaradi Gorskega Karabaha in enklave Nahičevan, »time out« v državljanski vojni med Gruzijo in separatisti v Abhaziji, Adžariji in Južni Osetiji, ter vožnji nekaj kilometrov stran od Čečenskega konflikta…)
Na to pot ali v nov začetek pa se ne podajam več kot nekakšen osamljeni jezdec, ampak kot ponosni član ŠD Gams!
Cesta ni vedno pot, ki bi nas pripeljala do cilja - največkrat je sama cesta cilj!
Volk dlako menja, kože nikoli!
Po nekajletnem premoru in zasluženem oddihu od »Brcanja s kolesom okoli sveta« v letih 1998/99 se kot stari popotniški volk znova vračam na svetovne kolovoze.
Začenjam tam, kjer sem nekoč končal! Ali bolje kar mi zaradi spleta neugodnih okoliščin takrat ni uspelo dokončati. To je presekati Azijsko celino po sredini - čez najvišja pogorja na svetu - Himalaja, Karakorum, Hindukuš, Pamir, Tian Šan, Kunlun, in svetovnemu občestvu in raji svetovnega turističnega ringlšpila manj znana in nedostopna območja notranje Azije - držav nekdanje Sovjetske zveze - Tadjikistana, Uzbekistana, Turmenistana in Kirgizije, nadalje Tibeta, Xinjanga, Yunana (Kitajska) ter Zakavkazja ali Azerbajdžana, Armenije in Gruzije.
Celoletno turo, ki bo večinoma potekla po svilenih cestah Marca Pola v skupni dolžini okoli 17.000 km bom naskakoval v štirih predvidenih etapah (v okviru dopustov in nagrebenih ur v prihodnjih letih) .
Ker moji obsežni načrti trenutno presegajo tako moje fizične kot tudi finančne sposobnosti sem se v letošnjem oktobru odločil premagati nekoliko lažji in manj zahteven teren v Zakavkazju (Gruzija, Armenija in Azerbajdžan). Namesto strmih in neskončnih vzponov po gorah notranje Azije sem se za ponovno vrnitev v svet ekstremnega popotništva tako raje odločil za vožnjo po sodu smodnika (trenutna izmenjava bomb na relaciji Rusija - Gruzija, smrtno sovraštvo po še nedokončani vojni med Armenijo in Azerbajdžanom zaradi Gorskega Karabaha in enklave Nahičevan, »time out« v državljanski vojni med Gruzijo in separatisti v Abhaziji, Adžariji in Južni Osetiji, ter vožnji nekaj kilometrov stran od Čečenskega konflikta…)
Na to pot ali v nov začetek pa se ne podajam več kot nekakšen osamljeni jezdec, ampak kot ponosni član ŠD Gams!
Cesta ni vedno pot, ki bi nas pripeljala do cilja - največkrat je sama cesta cilj!
Volk dlako menja, kože nikoli!
