WATZMANN 2713m - 18. in 19. 9. 2006
Člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid smo se že pred časom dogovorili, da za zaključek planinske sezone obiščemo Bavarsko, si ogledamo nekaj turističnih znamenitosti, izlet pa kronamo z osvojitvijo 2713 metrov visokega Watzmanna.
Tako smo se dne 18.09.2006 ob 3.00 uri štirje člani društva - KUSTERLE, BALAŽIČ, SIVEC in FLANDER zbrali na PP Kobarid in krenili na pot.
Za potovanje smo izbrali udoben Binetov avtomobil in zanesljivega šoferja - lastnika avtomobila. Kljub slabim vremenskim obetom, saj je bilo za oba dneva napovedano slabo vreme z rahlim dežjem smo se na pot podali tradicionalno - dobre volje.
Pot nas je vodila preko MMP Predel, kjer smo brez Schengenske kontrole vstopili v Evropo. Preko Italije, kjer smo v bližini Trbiža vstopili na avtocesto, nas je pot vodila skozi Avstrijo po Turski avtocesti. Pomanjkanje spanja smo potniki nadoknadili z prijetnim dremanjem, voznik pa je spanec preganjal z privilegijem lastnika vozila - kajenjem.
Po dobrih treh urah vožnje po avtocesti, ki smo jo prekinili le z enim postankom za raztegovanje, švoh kafe, Bine pa za - cigaret, smo ob svitu prispeli na Avstrijsko - Nemško mejo v bližini Salzburga. V pokrajini Berchtesgaden, ki velja za najlepšo pokrajino v Nemčiji smo se ustavili v Obersalzbergu, kjer smo imeli v načrtu ogled znamenitega ORLOVEGA GNEZDA. Po znameniti panoramski gorski cesti, vklesani v živo skalo smo se s turističnem avtobusom pripeljali do nadmorske višine 1710 m. Tam smo vstopili 127 metrov dolg tunel, ki vodi v sredino hriba, kjer se nahaja dvigalo, ki nas je po 124 m pripeljalo do Orlovega Gnezda na višini 1834 metrih nad morjem.
V restavraciji, ki je bila nekoč Hitlerjeva rezidenca smo si namesto obljubljenega fantastičnega razgleda privoščili »zasluženo« rundo piva. Pri natakarju smo se v polomljeni nemščini zanimali, če je vse enako kot v Hitlerjevih časih, ta pa nam je kot iz topa odgovoril: »Znate šta dečki, ovde je sve originalno osim piva i personala.« Po obveznem fotografiranju in občudovanju razgleda na panoramski tabli smo se kmalu odločili za spust saj smo imeli v načrtu še ogled rudnika soli v Halleinu. Vreme naj nas vsaj pri tem ne bi motilo.
Ob vhodu v rudnik soli, ki je prenehal z obratovanjem leta 1987 in je preurejen v muzej smo si oblekli zaščitne kombinezone in se v spremstvu vodičke sprehodili po rudniških rovih. Pri sporazumevanju nismo imeli težav, saj je vodičkine komentarje sproti prevajal poliglot Bine.
Po ogledu rudnika in »švoh« malici, pa se je začelo zares. Naš glavni cilj Watzmann je bil še pred nami, vreme pa nikakor ni imelo namena pokazati lepšega lica. Še naprej je iz megle rahlo pršil dež. Odpeljali smo se skozi Berchtesgaden do Wimbachbrucka, kjer je bilo izhodišče naše planinske poti. Po neuspešnem prepričevanju manjšine v odpravi, da je vreme preslabo za planinski vzpon, je prevladalo mnenje, da smo Gamsi in nas vreme ne sme ovirati. Nadeli smo si nahrbtnike, se kolikor toliko zaščitili pred dežnim pršenjem in zagrizli v klanec. Po približno 3 urah hoje smo prispeli do Watzmanhausa na nadmorski višini 1930 metrov.
Po okrepčilu z manjšim vrčkom piva nas je opazil oskrbnik koče in nas spoštljivo povabil v posebno sobo, ki je posvečena prvopristopniku na Watzmannn našemu rojaku Valentinu Staniču, ki je že daljnega leta 1800 osvojil Watzmann in izmeril njegovo višino. Presenečeni smo ugotovili, da je o našem rojaku vedel več od vseh nas.
Ker je bil za nami naporen dan smo se kmalu dogovorili za prenočišče, se povzpeli na pograde in zaspali kot ubiti.
Naslednjega dne nas je zjutraj pričakalo »stabilno« vreme brez najmanjše spremembe. Megla iz katere je rahlo pršel dež je prekrivala bližnje vrhove. Po spogledovanju, kjer je en član odprave spet poskušal nevsiljivo namigniti, da je vreme nemogoče je bil spet deležen pojasnila, da Gamsi plezajo po skalah tudi v dežju. Treba se je bilo spet vdati v usodo, stisniti zobe in z polno planinsko opremo zagristi v strmino. Po začetnem vzpenjanju po strmih serpentinah smo prišli do zahtevnejšega dela, kjer pot varujejo jeklenice in klini. Zaradi mokre in spolzke poti po skalah so bili ti pripomočki še kako dobrodošli. Po dobrih dveh urah trpljenja smo prispeli na vrh Mittelspitze 2713m. Po okrepčilu, požirku domačega in ponovnem slikanju smo ugotovili, da se za lep razgled ne splača čakati do naslednjega dne, zato smo se kmalu spustili nazaj v civilizacijo. V koči smo bili spet deležni občudovanja, saj smo bili le mi dovolj trmasti in vztrajni, da smo kljub slabemu vremenu prišli na vrh. Po okrepčilu smo se preko strmih pašnikov spustili v dolino. Po menjavi prepotenih majic smo se vkrcali v avto in jo mahnili proti domu.
Po nekaj kilometrih vožnje nas je kot bi se iz nas hotelo norčevati, obsijalo prijetno jesensko sonce. Tako smo imeli vsaj lepše vreme za povratek. Občudovali smo nenormalno lepo urejeno avstrijsko pokrajino.
Po štirih urah vožnje smo po dveh dneh spet morali poiskati osebne dokumente, saj nas je čakala mejna kontrola na MMP Predel.
Po okrepčilu pri Starem Kovaču v Bovcu in Teji v Kobaridu smo na PP Kobarid za zaključek dvodnevnega izleta potegnili še rekapitulacijo.
Ugotovljeno je bilo, da je bilo SUPER.
Tekst: SIVEC Demetrij
Foto: BALAŽIČ Stanko, FLANDER Ljubo
Člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid smo se že pred časom dogovorili, da za zaključek planinske sezone obiščemo Bavarsko, si ogledamo nekaj turističnih znamenitosti, izlet pa kronamo z osvojitvijo 2713 metrov visokega Watzmanna.
Tako smo se dne 18.09.2006 ob 3.00 uri štirje člani društva - KUSTERLE, BALAŽIČ, SIVEC in FLANDER zbrali na PP Kobarid in krenili na pot.
Za potovanje smo izbrali udoben Binetov avtomobil in zanesljivega šoferja - lastnika avtomobila. Kljub slabim vremenskim obetom, saj je bilo za oba dneva napovedano slabo vreme z rahlim dežjem smo se na pot podali tradicionalno - dobre volje.
Pot nas je vodila preko MMP Predel, kjer smo brez Schengenske kontrole vstopili v Evropo. Preko Italije, kjer smo v bližini Trbiža vstopili na avtocesto, nas je pot vodila skozi Avstrijo po Turski avtocesti. Pomanjkanje spanja smo potniki nadoknadili z prijetnim dremanjem, voznik pa je spanec preganjal z privilegijem lastnika vozila - kajenjem.
Po dobrih treh urah vožnje po avtocesti, ki smo jo prekinili le z enim postankom za raztegovanje, švoh kafe, Bine pa za - cigaret, smo ob svitu prispeli na Avstrijsko - Nemško mejo v bližini Salzburga. V pokrajini Berchtesgaden, ki velja za najlepšo pokrajino v Nemčiji smo se ustavili v Obersalzbergu, kjer smo imeli v načrtu ogled znamenitega ORLOVEGA GNEZDA. Po znameniti panoramski gorski cesti, vklesani v živo skalo smo se s turističnem avtobusom pripeljali do nadmorske višine 1710 m. Tam smo vstopili 127 metrov dolg tunel, ki vodi v sredino hriba, kjer se nahaja dvigalo, ki nas je po 124 m pripeljalo do Orlovega Gnezda na višini 1834 metrih nad morjem.
V restavraciji, ki je bila nekoč Hitlerjeva rezidenca smo si namesto obljubljenega fantastičnega razgleda privoščili »zasluženo« rundo piva. Pri natakarju smo se v polomljeni nemščini zanimali, če je vse enako kot v Hitlerjevih časih, ta pa nam je kot iz topa odgovoril: »Znate šta dečki, ovde je sve originalno osim piva i personala.« Po obveznem fotografiranju in občudovanju razgleda na panoramski tabli smo se kmalu odločili za spust saj smo imeli v načrtu še ogled rudnika soli v Halleinu. Vreme naj nas vsaj pri tem ne bi motilo.
Ob vhodu v rudnik soli, ki je prenehal z obratovanjem leta 1987 in je preurejen v muzej smo si oblekli zaščitne kombinezone in se v spremstvu vodičke sprehodili po rudniških rovih. Pri sporazumevanju nismo imeli težav, saj je vodičkine komentarje sproti prevajal poliglot Bine.
Po ogledu rudnika in »švoh« malici, pa se je začelo zares. Naš glavni cilj Watzmann je bil še pred nami, vreme pa nikakor ni imelo namena pokazati lepšega lica. Še naprej je iz megle rahlo pršil dež. Odpeljali smo se skozi Berchtesgaden do Wimbachbrucka, kjer je bilo izhodišče naše planinske poti. Po neuspešnem prepričevanju manjšine v odpravi, da je vreme preslabo za planinski vzpon, je prevladalo mnenje, da smo Gamsi in nas vreme ne sme ovirati. Nadeli smo si nahrbtnike, se kolikor toliko zaščitili pred dežnim pršenjem in zagrizli v klanec. Po približno 3 urah hoje smo prispeli do Watzmanhausa na nadmorski višini 1930 metrov.
Po okrepčilu z manjšim vrčkom piva nas je opazil oskrbnik koče in nas spoštljivo povabil v posebno sobo, ki je posvečena prvopristopniku na Watzmannn našemu rojaku Valentinu Staniču, ki je že daljnega leta 1800 osvojil Watzmann in izmeril njegovo višino. Presenečeni smo ugotovili, da je o našem rojaku vedel več od vseh nas.
Ker je bil za nami naporen dan smo se kmalu dogovorili za prenočišče, se povzpeli na pograde in zaspali kot ubiti.
Naslednjega dne nas je zjutraj pričakalo »stabilno« vreme brez najmanjše spremembe. Megla iz katere je rahlo pršel dež je prekrivala bližnje vrhove. Po spogledovanju, kjer je en član odprave spet poskušal nevsiljivo namigniti, da je vreme nemogoče je bil spet deležen pojasnila, da Gamsi plezajo po skalah tudi v dežju. Treba se je bilo spet vdati v usodo, stisniti zobe in z polno planinsko opremo zagristi v strmino. Po začetnem vzpenjanju po strmih serpentinah smo prišli do zahtevnejšega dela, kjer pot varujejo jeklenice in klini. Zaradi mokre in spolzke poti po skalah so bili ti pripomočki še kako dobrodošli. Po dobrih dveh urah trpljenja smo prispeli na vrh Mittelspitze 2713m. Po okrepčilu, požirku domačega in ponovnem slikanju smo ugotovili, da se za lep razgled ne splača čakati do naslednjega dne, zato smo se kmalu spustili nazaj v civilizacijo. V koči smo bili spet deležni občudovanja, saj smo bili le mi dovolj trmasti in vztrajni, da smo kljub slabemu vremenu prišli na vrh. Po okrepčilu smo se preko strmih pašnikov spustili v dolino. Po menjavi prepotenih majic smo se vkrcali v avto in jo mahnili proti domu.
Po nekaj kilometrih vožnje nas je kot bi se iz nas hotelo norčevati, obsijalo prijetno jesensko sonce. Tako smo imeli vsaj lepše vreme za povratek. Občudovali smo nenormalno lepo urejeno avstrijsko pokrajino.
Po štirih urah vožnje smo po dveh dneh spet morali poiskati osebne dokumente, saj nas je čakala mejna kontrola na MMP Predel.
Po okrepčilu pri Starem Kovaču v Bovcu in Teji v Kobaridu smo na PP Kobarid za zaključek dvodnevnega izleta potegnili še rekapitulacijo.
Ugotovljeno je bilo, da je bilo SUPER.
Tekst: SIVEC Demetrij
Foto: BALAŽIČ Stanko, FLANDER Ljubo
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
