Kakšen mesec po odpravi s katere sva prišla z bratrancem Dejanom avgusta 2004, me je ponovno močno požgečkalo v prsih, ko sem se spomnil na Krigizijo. Spomin me je vabil v prelepe gore te dežele. Kirgizija je 15 let samostojna republika, ki se nahaja v centralni Aziji, prej pa je bila del Sovjetske zveze...
Leta 2005 sem sklenil, da bom, če bo le priložnost leta 2006 ponovno odšel na kakšno odpravo, kamorkoli bo pač naneslo. Decembra istega leta sem izvedel, da nameravajo julija ali pa avgusta 2006 alpinisti s kobariškega na odpravo, po vsej verjetnosti prav v Kirgizijo. Zaradi različnih razlogov je vse skupaj propadlo. Želja, da bi odšel pa mi ni dala miru. Malo sem brskal po internetu in naletel na skupino, ki vabi vse zainteresirane, da se jim pridružijo na odpravi na goro Pik Lenin, ki se nahaja na jugu Kirgizije. Navezal sem stike in že sem nabavljal opremo in letalsko karto.
Prišel je 2. avgust, dan odhoda. Z brniškega letališča nas je 12 preko Istambula poletelo v glavno mesto Kirgizije v Biškek. Ker je gora na jugu države Biškek pa na severu, cestne povezave pa so obupne, smo na jug države v mesto Oš poleteli z manjšim dvomotornim letalom. Kasneje je član odprave pri brskanju po internetu ugotovil, da je letalska družba s katero smo leteli v Oš na vrhu črne liste rizičnih letalskih prevoznikov. Po dveh dneh nabave, predvsem hrane smo se z vojaškim tovornjakom odpeljali v 270 km oddaljeno bazo pod ciljno goro. Da smo prevozili 270 km, smo predvsem zaradi obupnih cest porabili 11 ur. Že naslednji dan sem se še z dvema iz skupine odpravil iz baze v tabor 1 (T1), ki se nahaja na nadmorski višini 4300m. Že med hojo do T1 so se pojavile prve težave s prebavo. Noč sem v T1 več ali manj preživel na improviziranem stranišču. Naslednji dan sem poizkušal nekaj pojesti, vendar apetita ni bilo. V usta sem na silo stlačil 5 žlic makaronov, več pa že ni šlo. Vse skupaj je bilo čez cca 30 minut že na stranišču. Ker driska ni ponehala sem se odločil, da se bom poizkušal pozdraviti s tabletami.
Naslednji dan po dveh zaužitih tabletah je bilo počutje že bolje. Ker tablete in napor ne gredo skupaj sem se odločil, da tablete opustim. Kolega sta tega dne že odnesla šotor in nekaj hrane v T2 (5400 m). Ker je bila naslednja noč prespana brez obiskov stranišča sem se odločil, da grem v T2 s skupino, ki je prišla v T1 dan za nami. Vzpon do T2 je bila ena velika muka pa ne samo zaradi ogromnih ledeniških razpok. Do nekje 5200 m je šlo kar zadovoljivo, zadnjih 200 višinskih metrov pa je bilo peklenskih. Po vsakem koraku sem moral počivat. Sodim, da sem bil zaradi driske dehidriran in ne napolnjen z energijo. Za to pot sem porabil 9 ur. Ko sem prispel v T2 je bil šotor že postavljen, pa tudi čaj je bil že kuhan. Malo popijem in se najem, potem pa sem bil že zabubljen v spalni vreči in drnjohal. Ponoči pa se ponovi zgodba izpred nekaj dni. 5 ali 6 krat sem tekel čepet za bližnje kamne. Ponovno me je »napadla« driska.
Zjutraj se ves izmučen spravil iz spalke in pojem malo prepečenca, popijem čaj, potem pa že hitim čepet za kamen. Tolažim se, da bo že minilo. Naslednji dam počivam in poizkušam nadoknaditi čim več tekočine in hrane, vendar gre vse sproti na plano. Tretji dan bolj s trmo kot pa z močjo oprtam nahrbtnik, na katerem imam privezane smuči in jih odnesem pod T3 na višino 5800 m. Ves izmučen se vrnem v T2 in padem v šotor. Kolegi me pozno popoldan zbudijo in mi ponujajo hrano in pijačo. Malo pojem in popijem, pa sem bil spet čepe za skalo. Ponoči sem po vsej verjetnosti več čepel za skalo, kot pa ležal, pa še peklensko je zeblo. Naslednji dan okoli 10h poizkušam vstat, pa me kar vrže nazaj na ležišče. Totalno brez moči sem bil. Kmalu do mene pride kolega in mi reče, da bo potrebno prenehati trmo zganjat in se takoj odpravit v dolino. Nekako se sprijaznim in se opremim.
V nahrbtnik dam najnujneše stvari. Ko se spravim pred šotor in zbiram moči za spust proti T1 pričnem pa še bruhat, bolje rečeno želodec mi je obračalo, ven pa ni imelo it kaj saj je bil popolnoma prazen. Vse to opazi alpinistka, ki pristopi do mene in se predstavi kot zdravnica nemške odprave. Pove, da moram glede na stanje takoj v dolino. Povabi me, da se pridružim njeni skupini, ki bo ravno sestopala. Po zelo napornem sestopanju, vmes se mi je že bledlo, menda sem kar padal po tleh se nekako privlečem do T1. Tam mi zdravnica da nekaj tablet, kolega, ki je bil že v T1 pa me oskrbuje s toplim čajem. Naslednje jutro se zbudim kot prerojen. Apetit je na vrhuncu, pojem vse mogoče pa sem kar lačen. Zdravnica mi pove, da sem se na gori po vsej verjetnosti s hrano domačinov ali pa z vodo iz baze hudo zastrupil.
Zabiča mi, da moram nujno pojesti vse antibiotike, ki mi jih je dala. Naslednja dva dni jem in pije, vem namreč, da sem zaradi driske izgubil veliko energije in tekočine. Ponovno se počutim močnega in sposobnega za na goro. Četrti dan po vrnitvi v T1, ko sem ravno hotel nazaj proti T2 se je v T1 vrnila prva skupina naših in povedala, da so štirje prišli na goro, sedaj pa se vsi vračajo. Povejo, da nesejo v dolino tudi vso mojo opremo in vse šotore. To je bila zelo neprijetna informacija, saj sem vedel, da je to konec mojega »Lenina«, saj sam ne morem odnesti na goro dovolj šotorov in opreme za osvojitev vrha. Naslednji dan se povzpnem še na bližnji Pik Veronika 4800 m, potem pa smo se že spustili v bazo, od tam pa smo se ponovno odpeljali do mesta Oš. V Ošu smo obiskali tržnico, menda največjo v osrednji Aziji, za tem pa spet na letalo s katerim poletimo najprej do Biškeka, kjer smo si nekaj dni ogledovali mesto in okolico, potem pa ponovno preko Istambula na Brnik.
Vrha gore nisem dosegel, iz vse zgodbe pa sem se naučil, da je potrebno skupino s katero odhajaš na odpravo dobro poznati, da lahko kolegu zaupaš kadarkoli, prav tako sem se naučil, da je bolezen na višini veliko hujša kot v dolini in, da je potrebo k zdravljenju pristopiti takoj in korenito. Tudi izkušnje nekaj veljajo.
Tekst in foto: Primož
Leta 2005 sem sklenil, da bom, če bo le priložnost leta 2006 ponovno odšel na kakšno odpravo, kamorkoli bo pač naneslo. Decembra istega leta sem izvedel, da nameravajo julija ali pa avgusta 2006 alpinisti s kobariškega na odpravo, po vsej verjetnosti prav v Kirgizijo. Zaradi različnih razlogov je vse skupaj propadlo. Želja, da bi odšel pa mi ni dala miru. Malo sem brskal po internetu in naletel na skupino, ki vabi vse zainteresirane, da se jim pridružijo na odpravi na goro Pik Lenin, ki se nahaja na jugu Kirgizije. Navezal sem stike in že sem nabavljal opremo in letalsko karto.
Prišel je 2. avgust, dan odhoda. Z brniškega letališča nas je 12 preko Istambula poletelo v glavno mesto Kirgizije v Biškek. Ker je gora na jugu države Biškek pa na severu, cestne povezave pa so obupne, smo na jug države v mesto Oš poleteli z manjšim dvomotornim letalom. Kasneje je član odprave pri brskanju po internetu ugotovil, da je letalska družba s katero smo leteli v Oš na vrhu črne liste rizičnih letalskih prevoznikov. Po dveh dneh nabave, predvsem hrane smo se z vojaškim tovornjakom odpeljali v 270 km oddaljeno bazo pod ciljno goro. Da smo prevozili 270 km, smo predvsem zaradi obupnih cest porabili 11 ur. Že naslednji dan sem se še z dvema iz skupine odpravil iz baze v tabor 1 (T1), ki se nahaja na nadmorski višini 4300m. Že med hojo do T1 so se pojavile prve težave s prebavo. Noč sem v T1 več ali manj preživel na improviziranem stranišču. Naslednji dan sem poizkušal nekaj pojesti, vendar apetita ni bilo. V usta sem na silo stlačil 5 žlic makaronov, več pa že ni šlo. Vse skupaj je bilo čez cca 30 minut že na stranišču. Ker driska ni ponehala sem se odločil, da se bom poizkušal pozdraviti s tabletami.
Naslednji dan po dveh zaužitih tabletah je bilo počutje že bolje. Ker tablete in napor ne gredo skupaj sem se odločil, da tablete opustim. Kolega sta tega dne že odnesla šotor in nekaj hrane v T2 (5400 m). Ker je bila naslednja noč prespana brez obiskov stranišča sem se odločil, da grem v T2 s skupino, ki je prišla v T1 dan za nami. Vzpon do T2 je bila ena velika muka pa ne samo zaradi ogromnih ledeniških razpok. Do nekje 5200 m je šlo kar zadovoljivo, zadnjih 200 višinskih metrov pa je bilo peklenskih. Po vsakem koraku sem moral počivat. Sodim, da sem bil zaradi driske dehidriran in ne napolnjen z energijo. Za to pot sem porabil 9 ur. Ko sem prispel v T2 je bil šotor že postavljen, pa tudi čaj je bil že kuhan. Malo popijem in se najem, potem pa sem bil že zabubljen v spalni vreči in drnjohal. Ponoči pa se ponovi zgodba izpred nekaj dni. 5 ali 6 krat sem tekel čepet za bližnje kamne. Ponovno me je »napadla« driska.
Zjutraj se ves izmučen spravil iz spalke in pojem malo prepečenca, popijem čaj, potem pa že hitim čepet za kamen. Tolažim se, da bo že minilo. Naslednji dam počivam in poizkušam nadoknaditi čim več tekočine in hrane, vendar gre vse sproti na plano. Tretji dan bolj s trmo kot pa z močjo oprtam nahrbtnik, na katerem imam privezane smuči in jih odnesem pod T3 na višino 5800 m. Ves izmučen se vrnem v T2 in padem v šotor. Kolegi me pozno popoldan zbudijo in mi ponujajo hrano in pijačo. Malo pojem in popijem, pa sem bil spet čepe za skalo. Ponoči sem po vsej verjetnosti več čepel za skalo, kot pa ležal, pa še peklensko je zeblo. Naslednji dan okoli 10h poizkušam vstat, pa me kar vrže nazaj na ležišče. Totalno brez moči sem bil. Kmalu do mene pride kolega in mi reče, da bo potrebno prenehati trmo zganjat in se takoj odpravit v dolino. Nekako se sprijaznim in se opremim.
V nahrbtnik dam najnujneše stvari. Ko se spravim pred šotor in zbiram moči za spust proti T1 pričnem pa še bruhat, bolje rečeno želodec mi je obračalo, ven pa ni imelo it kaj saj je bil popolnoma prazen. Vse to opazi alpinistka, ki pristopi do mene in se predstavi kot zdravnica nemške odprave. Pove, da moram glede na stanje takoj v dolino. Povabi me, da se pridružim njeni skupini, ki bo ravno sestopala. Po zelo napornem sestopanju, vmes se mi je že bledlo, menda sem kar padal po tleh se nekako privlečem do T1. Tam mi zdravnica da nekaj tablet, kolega, ki je bil že v T1 pa me oskrbuje s toplim čajem. Naslednje jutro se zbudim kot prerojen. Apetit je na vrhuncu, pojem vse mogoče pa sem kar lačen. Zdravnica mi pove, da sem se na gori po vsej verjetnosti s hrano domačinov ali pa z vodo iz baze hudo zastrupil.
Zabiča mi, da moram nujno pojesti vse antibiotike, ki mi jih je dala. Naslednja dva dni jem in pije, vem namreč, da sem zaradi driske izgubil veliko energije in tekočine. Ponovno se počutim močnega in sposobnega za na goro. Četrti dan po vrnitvi v T1, ko sem ravno hotel nazaj proti T2 se je v T1 vrnila prva skupina naših in povedala, da so štirje prišli na goro, sedaj pa se vsi vračajo. Povejo, da nesejo v dolino tudi vso mojo opremo in vse šotore. To je bila zelo neprijetna informacija, saj sem vedel, da je to konec mojega »Lenina«, saj sam ne morem odnesti na goro dovolj šotorov in opreme za osvojitev vrha. Naslednji dan se povzpnem še na bližnji Pik Veronika 4800 m, potem pa smo se že spustili v bazo, od tam pa smo se ponovno odpeljali do mesta Oš. V Ošu smo obiskali tržnico, menda največjo v osrednji Aziji, za tem pa spet na letalo s katerim poletimo najprej do Biškeka, kjer smo si nekaj dni ogledovali mesto in okolico, potem pa ponovno preko Istambula na Brnik.
Vrha gore nisem dosegel, iz vse zgodbe pa sem se naučil, da je potrebno skupino s katero odhajaš na odpravo dobro poznati, da lahko kolegu zaupaš kadarkoli, prav tako sem se naučil, da je bolezen na višini veliko hujša kot v dolini in, da je potrebo k zdravljenju pristopiti takoj in korenito. Tudi izkušnje nekaj veljajo.
Tekst in foto: Primož
