KRASJI VRH 1773m - 16. 6. 2005
Dne 16.06.2005 smo se člani ŠD GAMS Kobarid odpravili na kratek planinski pohod na Krasji vrh 1773 m na Kobaridom. Do Planine Zaprikraj smo se pripeljali z osebnimi avtomobili, nato pa se peš odpravili mimo lovske koče Pretovč proti vrhu. Hodili smo več kot eno uro. Trud je bil poplačan z lepim razgledom po celotni dolini, proti Kobaridu, Trnovem ob Soči, naprej na Bovško, ter bližnje vrhove. Na vrhu smo se malo oddahnili, opravili krst novih pristopnikov na tako visok hrib in pojedli dobrote iz nahrbtnika. Kasneje smo sestopili na sedlo Debeljaka, kjer smo si ogledali ostanke utrdb, strelskih jarkov, spominske plošče, ki so jih gradili italijanski vojaki v 1. svetovni vojni.
Sestopili smo do avtomobilov in se odpeljali v dolino. Kratek in prijeten pohod, ki je v družbi prijateljev in sodelavcev kar prehitro minil.
Tekst in foto: Stanko BALAŽIČ
GRAN PARADISO - BREITHORN - 27. -29. 6. 2005
Lanskoletni cilj in obljuba, da letos osvojimo najvišji italijanski samostojni štiritisočak Gran Paradiso 4061m. n.m. je doživela skorajšnjo uresničitev.
Večmesečnim pripravam, zbiranju sredstev, kondicije, nabavi hrane, se je pridružila ideja, da "spotoma" osvojimo še Breithorn 4165 m.n.m. Ideja je bila med interesenti dobro sprejeta. Prišel je težko pričakovan dan odhoda. Dne 27.06.2005 ob 21.00 uri smo se zbrali na PP Kobarid. Napolnili smo kombi s vso potrebno opremo, popili kavico za popotnico za dolgo utrujajočo pot.
Tako smo se člani planinske sekcije ŠD »GAMS« Kobarid ob 21.30 uri odpeljali iz Kobarida. Pot nas je vodila mimo Vidma, nato po avtocesti mimo, Venezie, Padove, Vincenze, Verone, Brescie, Bergama, Milana, Novare do doline Aoste. Počasi smo se začeli vzpenjati proti našemu cilju 2050 metrov visokemu mondenemu zimsko - letnemu letovišču Breuvilu - Cerviniji. Ob 05.00 uri naslednjega dne smo parkirali kombi, se pretegnili po napornem sedenju. Skuhali smo jutranjo kavo, pojedli zajtrk, pripravili opremo, ter ob 07.15 uri odšli proti spodnji postaji gondolske žičnice. Navdušeni smo opazovali mogočen Matterhorn, ki se je dvigoval nad dolino in se veselili čudovitega sončnega dne, ki je bil pred nami. Kupili smo vozovnice in se z žičnico (dvakrat smo morali prestopiti) odpeljali do zgornje postaje - Plateu Rosa na višini 3470 metrov.
Čudovit razgled po okoliških vrhovih nam je jemal sapo, sneg, ki nas je obdajal pa je zahteval, da si nataknemo sončna očala. Po slabi uri hoje smo prišli na Breithornpass. Tam smo prvič v celoti zagledali današnji cilj - Breithorn. Pomanjkanje kisika na višini skoraj štiri tisoč metrov je zahteval počitek. Okrepčali smo se z nekaj energijskimi napitki. Pot nas je vodila samo še navkreber. Pomanjkanje kisika je bilo čutiti na vsakem koraku. Po dobri uri hoda smo ob 11.10 uri stopili na vrh. Razgled je bil čudovit, vidljivost enkratna. V neposredni bližini s snegom močno obdani štiri tisočaki Kastor, Polux, Liskam, Monte Rosa, na drugo stran v daljavi Mont Blanc, vsem najbližji, najlepši in najmogočnejši pa prav Matterhorn.
Po polurnem počitku, razgledih, fotografiranju smo se odpravili nazaj v dolino. Pot je bila ravno tako naporna tudi navzdol. Ob 14.30 uri smo prispeli nazaj v dolino.
Odpeljali smo se proti dolini Aoste. Vmes smo se ustavili ob močnejšem potoku, kjer smo skuhali kosilo. Okrepčani smo se odpeljali skozi kraj Aosta proti kampu Pont, izhodišču do osrednjega cilja naše odprave Gran Paradisa. Kmalu po začetku vzpona po strmi cesti nam je začel nagajati kombi, kateremu se je pregreval motor. Kljub prebiranju navodil, preverjanju varovalk smo prišli do spoznanja, da je pot navkreber s takim kombijem nemogoča. Izdala nas je tehnika. Razočarani smo spoznali, da Gran Paradisa ne bomo osvojili, saj nas je čakalo še 25 km vzpona do izhodišča. Sledil je "bojni posvet". Odločili smo se, da se vrnemo v dolino, poiščemo kamp in prenočimo. Tako smo tudi storili. Ob pivu, ki smo ga pili v kampu smo sklenili, da se bomo ločili. Primož in njegova skupina bo odšla sama na Gran Paradiso, ostali pa naslednji dan počasi proti domu. Tako smo tudi storili. Naša skupina je postavila šotore in se kasneje odpravila spat, Primož pa se je odpeljal s svojim avtomobilom v Pont.
Naslednje jutro smo pojedli zajtrk in se dogovorili, da si ogledamo dolino znamenite Aoste. Odpeljali smo se v Courmayer, ki je mondeno smučarsko središče, poleti pa izhodišče za vzpone na Mont Blanc in številne štiritisočake v njegovi okolici. Znan je tudi po tunelu pod Mont Blancom, ki povezuje Italijo in Francijo. Ogledali smo si Courmayer, kupili nekaj spominkov in se odpeljali nazaj v kamp. Skuhali smo kosilo, pospravili šotore in ostalo opremo. Popoldan smo se odpeljali do nekaj kilometrov oddaljenega srednjeveškega gradu Fenis. Dolina Aoste je bila včasih Francoska. V tem času in še prej so zgradili veliko gradov, ki so bili rezidence ali domovi francoskih kraljev in njihovih sorodnikov. Ogledali smo si enega najlepših in najbolj ohranjenih izmed njih. Po ogledu smo se odpeljali nazaj proti Sloveniji. Pot po avtocesti mimo Milana je bila zaradi tehničnih zmogljivosti kombija, gneče in kolon avtomobilov prava drama. Naš voznik Bine je bil pravi mojster. Pot smo kasneje brez zapletov nadaljevali mimo Bergama, Brescie, Verone, Vicenze, Padove, Venezie, Vidma do Kobarida, kamor smo prispeli ob 01.10 uri. Skupno smo prevozili 1332 km.
Kljub naporni vožnji smo bili z izkupičkom dveh dni kljub temu zadovoljni. Osvojili smo Breithorn, si ogledali nekaj zanimivosti doline Aoste, srečno pripeljali domov, kasneje pa še izvedeli, da je Primož s svojo skupino osvojil Gran Paradiso. Želja in upanje ostajata...
ZAHVALA
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem sponzorjem, predvsem pa IPA RK Nova Gorica in vodstvu PP Kobarid, da so nam omogočili ta podvig in lepo doživetje.
Tekst: Stanko BALAŽIČ
Foto : Stanko BALAŽIČ, Ljubo FLANDER, Primož LAPANJA
Dne 16.06.2005 smo se člani ŠD GAMS Kobarid odpravili na kratek planinski pohod na Krasji vrh 1773 m na Kobaridom. Do Planine Zaprikraj smo se pripeljali z osebnimi avtomobili, nato pa se peš odpravili mimo lovske koče Pretovč proti vrhu. Hodili smo več kot eno uro. Trud je bil poplačan z lepim razgledom po celotni dolini, proti Kobaridu, Trnovem ob Soči, naprej na Bovško, ter bližnje vrhove. Na vrhu smo se malo oddahnili, opravili krst novih pristopnikov na tako visok hrib in pojedli dobrote iz nahrbtnika. Kasneje smo sestopili na sedlo Debeljaka, kjer smo si ogledali ostanke utrdb, strelskih jarkov, spominske plošče, ki so jih gradili italijanski vojaki v 1. svetovni vojni.
Sestopili smo do avtomobilov in se odpeljali v dolino. Kratek in prijeten pohod, ki je v družbi prijateljev in sodelavcev kar prehitro minil.
Tekst in foto: Stanko BALAŽIČ
GRAN PARADISO - BREITHORN - 27. -29. 6. 2005
Lanskoletni cilj in obljuba, da letos osvojimo najvišji italijanski samostojni štiritisočak Gran Paradiso 4061m. n.m. je doživela skorajšnjo uresničitev.
Večmesečnim pripravam, zbiranju sredstev, kondicije, nabavi hrane, se je pridružila ideja, da "spotoma" osvojimo še Breithorn 4165 m.n.m. Ideja je bila med interesenti dobro sprejeta. Prišel je težko pričakovan dan odhoda. Dne 27.06.2005 ob 21.00 uri smo se zbrali na PP Kobarid. Napolnili smo kombi s vso potrebno opremo, popili kavico za popotnico za dolgo utrujajočo pot.
Tako smo se člani planinske sekcije ŠD »GAMS« Kobarid ob 21.30 uri odpeljali iz Kobarida. Pot nas je vodila mimo Vidma, nato po avtocesti mimo, Venezie, Padove, Vincenze, Verone, Brescie, Bergama, Milana, Novare do doline Aoste. Počasi smo se začeli vzpenjati proti našemu cilju 2050 metrov visokemu mondenemu zimsko - letnemu letovišču Breuvilu - Cerviniji. Ob 05.00 uri naslednjega dne smo parkirali kombi, se pretegnili po napornem sedenju. Skuhali smo jutranjo kavo, pojedli zajtrk, pripravili opremo, ter ob 07.15 uri odšli proti spodnji postaji gondolske žičnice. Navdušeni smo opazovali mogočen Matterhorn, ki se je dvigoval nad dolino in se veselili čudovitega sončnega dne, ki je bil pred nami. Kupili smo vozovnice in se z žičnico (dvakrat smo morali prestopiti) odpeljali do zgornje postaje - Plateu Rosa na višini 3470 metrov.
Čudovit razgled po okoliških vrhovih nam je jemal sapo, sneg, ki nas je obdajal pa je zahteval, da si nataknemo sončna očala. Po slabi uri hoje smo prišli na Breithornpass. Tam smo prvič v celoti zagledali današnji cilj - Breithorn. Pomanjkanje kisika na višini skoraj štiri tisoč metrov je zahteval počitek. Okrepčali smo se z nekaj energijskimi napitki. Pot nas je vodila samo še navkreber. Pomanjkanje kisika je bilo čutiti na vsakem koraku. Po dobri uri hoda smo ob 11.10 uri stopili na vrh. Razgled je bil čudovit, vidljivost enkratna. V neposredni bližini s snegom močno obdani štiri tisočaki Kastor, Polux, Liskam, Monte Rosa, na drugo stran v daljavi Mont Blanc, vsem najbližji, najlepši in najmogočnejši pa prav Matterhorn.
Po polurnem počitku, razgledih, fotografiranju smo se odpravili nazaj v dolino. Pot je bila ravno tako naporna tudi navzdol. Ob 14.30 uri smo prispeli nazaj v dolino.
Odpeljali smo se proti dolini Aoste. Vmes smo se ustavili ob močnejšem potoku, kjer smo skuhali kosilo. Okrepčani smo se odpeljali skozi kraj Aosta proti kampu Pont, izhodišču do osrednjega cilja naše odprave Gran Paradisa. Kmalu po začetku vzpona po strmi cesti nam je začel nagajati kombi, kateremu se je pregreval motor. Kljub prebiranju navodil, preverjanju varovalk smo prišli do spoznanja, da je pot navkreber s takim kombijem nemogoča. Izdala nas je tehnika. Razočarani smo spoznali, da Gran Paradisa ne bomo osvojili, saj nas je čakalo še 25 km vzpona do izhodišča. Sledil je "bojni posvet". Odločili smo se, da se vrnemo v dolino, poiščemo kamp in prenočimo. Tako smo tudi storili. Ob pivu, ki smo ga pili v kampu smo sklenili, da se bomo ločili. Primož in njegova skupina bo odšla sama na Gran Paradiso, ostali pa naslednji dan počasi proti domu. Tako smo tudi storili. Naša skupina je postavila šotore in se kasneje odpravila spat, Primož pa se je odpeljal s svojim avtomobilom v Pont.
Naslednje jutro smo pojedli zajtrk in se dogovorili, da si ogledamo dolino znamenite Aoste. Odpeljali smo se v Courmayer, ki je mondeno smučarsko središče, poleti pa izhodišče za vzpone na Mont Blanc in številne štiritisočake v njegovi okolici. Znan je tudi po tunelu pod Mont Blancom, ki povezuje Italijo in Francijo. Ogledali smo si Courmayer, kupili nekaj spominkov in se odpeljali nazaj v kamp. Skuhali smo kosilo, pospravili šotore in ostalo opremo. Popoldan smo se odpeljali do nekaj kilometrov oddaljenega srednjeveškega gradu Fenis. Dolina Aoste je bila včasih Francoska. V tem času in še prej so zgradili veliko gradov, ki so bili rezidence ali domovi francoskih kraljev in njihovih sorodnikov. Ogledali smo si enega najlepših in najbolj ohranjenih izmed njih. Po ogledu smo se odpeljali nazaj proti Sloveniji. Pot po avtocesti mimo Milana je bila zaradi tehničnih zmogljivosti kombija, gneče in kolon avtomobilov prava drama. Naš voznik Bine je bil pravi mojster. Pot smo kasneje brez zapletov nadaljevali mimo Bergama, Brescie, Verone, Vicenze, Padove, Venezie, Vidma do Kobarida, kamor smo prispeli ob 01.10 uri. Skupno smo prevozili 1332 km.
Kljub naporni vožnji smo bili z izkupičkom dveh dni kljub temu zadovoljni. Osvojili smo Breithorn, si ogledali nekaj zanimivosti doline Aoste, srečno pripeljali domov, kasneje pa še izvedeli, da je Primož s svojo skupino osvojil Gran Paradiso. Želja in upanje ostajata...
ZAHVALA
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem sponzorjem, predvsem pa IPA RK Nova Gorica in vodstvu PP Kobarid, da so nam omogočili ta podvig in lepo doživetje.
Tekst: Stanko BALAŽIČ
Foto : Stanko BALAŽIČ, Ljubo FLANDER, Primož LAPANJA
 |
 |
 |
