JUNGFRAU MARATON 9.9.2012
GAMS NA 10. SVETOVNEM PRVENSTVU V GORSKEM MARATONU V DRESU SLOVENSKE DRŽAVNE REPREZENTANCE
»Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se bodo uresničile.«
Tokrat bom začel svojo zgodbo z mislijo, ki ponavadi zaključujem. Tokrat sem resnično imel svoje sanje, za katere sem se potrudil in jih s trdim delom, bolečino ter garanjem na progi Jungfau maratona tudi uresničil.
Misel o nastopu na navedenem maratonu se je porodila že lansko leto, ko sem zaradi poškodbe odpovedal 9. svetovno prvenstvo v gorskih tekih na domačih tleh v Podrbrdu. Takrat sem si obljubil, da se udeležim naslednjega v Švici. Že v začetku leta sem opravil prijavo. Startnina za Jungfrau maraton je kar precejšnja saj znaša 130 evrov. Vse stroške prijave je pokrilo moje športno društvo TŠD GAMS, za kar sem jim posebno hvaležen.
Po opravljeni prijavi pa sem začel s treningi. In tako sem se dolgih 8 mesecev »podil» po hribih od Gorice do Krna. Pri tem je ob mojem hitenju že marsikateri planinec izgubil voljo do hoje v hribe. No, vedno sem za vsakega našel prijazno besedo in ga potolažil z dejstvom, da ni važen način prihoda, ampak cilj.
V času priprav sem opravil :
- Tek trojk v Ljubljani (28 km)
- 2 x s traso GM4O (38 km, 2500 n.v.)
- Most na Soči - Krn (35 km, 2000 n.v.)
- Most na Soči - Nova Gorica (37 km, 500 n.v.)
- 3.mali Blejski maraton (21,1 km)
Ob vsem pa še kakšnih 5 tekov daljših od 30 km po okoliških hribih.
Ko se je bližal nastop, sem pri sebi vedel, da sem pripravljen kot še nikoli. Zaradi službe, družine in drugih obveznosti se več kot to ni dalo storiti in bil sem izredno zadovoljen z opravljenim delom.
Potem pa nekega popoldneva 10 dni pred startom telefonski klic in povabilo v reprezentanco Slovenije. Eden od članov reprezentance je v zadnjem trenutku odpovedal nastop. Med prijavljenimi tekmovalci se jim zdim najprimernejši kandidat. Vzemi ali pusti mi pravi glas na drugi strani žice. Če rečeš ne, gre Slovenija na svetovno prvenstvo s štirimi tekmovalci.
Pojavil se mi je dvom. Prvič in najverjetneje zadnjič v moji rekreativni karieri me je doletela takšna čast. Nisem vedel ali sem kljub svojih 44 letom dorasel tej vlogi. Nikoli nisem razumel športnikov, ki odklanjajo nastop za slovensko reprezentanco.
Čast in odgovornost
Ti se samo ne sekiraj in pridi, pravi glas na drugi strani žice.
In potrdil sem udeležbo za slovensko izbrano vrsto.
Ko že mislim, da je vsega konec, sedem dni pred startom opravim počasen tek 12 km in ko se zjutraj zbudim, začutim močno bolečino v mečni mišici. Bolečina se naslednja dva dni stopnjuje.
Poiščem pomoč pri fizioterapevtki, katera me potolaži, da mišica ni natrgana, je pa močno zakrčena. V štirih dneh, kolikor ima časa do mojega odhoda v Švico, spravi mišico v položaj, da ne čutim več bolečine. Ne dobim zagotovila, da bo mišica vzdržala na celotni trasi gorskega maratona.
Z mešanimi občutki odpotujemo z avtobusom v Švico. Po 10 urah nočne vožnje prispemo v Interlaken v Švici. Dvig štartnih številk in ostale obveznosti, nato namestitev v 3 km oddaljenem hotelu.
V soboto ob 09.00 uri je start žensk in moških nad 50 let (4.000 udeležencev ). Na startu poslikam Klavdijo, katera je tu tudi z mešanimi občutki. Preveč zadev se ji je dogajalo zadnje mesece, da bi lahko vsaj pomislila na optimalno pripravo. Počakam jo še ko po startu drugič pride skozi mesto, malo še tečem ob njej ter ji zaželim vso srečo na dolgi progi. Sam odidem v hotel in ves dan čakam na kakšno informacijo s proge. Klavdija mi sporoči, da je šlo do Wengna (30,5 km) nakar je zaradi želodčnih težav odstopila. Hudo ji je, v njenih besedah čutim žalost in razočaranje. Poskušam jo potolažit z dejstvom, da bo proga tukaj še naslednjih 100 let.
Članica TŠD GAMS Danica KOVAČIČ je v cilju s časom 4 ure 44 minut 42 sekund; 172 mesto med 1300 udeleženkami in 37 mesto v kategoriji med 252 udeleženkami. BRAVO DANICA !!!
Ob večernem prihodu Klavdije premlevava, kaj je šlo narobe in tako se večer prevesi v noč. V dobrih štirih urah se bo pokazalo vse delo zadnjih 8 mesecev. Ali bo vzdržala mišica, ali bom izpolnil pričakovanja? Pričakovanje in napetost je prevelika. Spim le dve uri.
Zjutraj vstanem že pred šesto uro. Utrujen sem, pozna se da mi manjka kakšna ura spanja. Samo, da bi le vzdržala mišica, potem bo že kako.
Po zajtrku nas avtobus odpelje na start v prelepo jasno jutro. Sledi ogrevanje. V zraku je polno adrenalina, jaz pa nekako prazen-utrujen od neprespane noči. Potem pa še v glavi vse misli okoli mišice, reprezentance in še...
Vsi me vzpodbujajo in želijo vse dobro, sam pa nekje v sebi čutim, da nisem tisti pravi…
Klavdija mi še zadnjič zmasira mečne mišice, nato pa odidem v startni box.
Tokrat je to čisto drugače kot na vseh dosedanjih tekmah. Tukaj stojim ponosno kot član Slovenske reprezentance. Okoli mene so sami dobri atleti Avstrijci, Nemci, Eritrejci, Kenijci ..pa seveda naš favorit Mitja, zaradi katerega sem posebej ponosen, da sem lahko ob njem, čeprav le na startu, potem ga ne bom več videl. Lahko mu želim le veliko sreče na progi in upam na najboljše, saj dobro vem koliko truda je vložil v ta nastop. S stiskom roke zaželim srečo še Petru, Marjanu in Martinu.
Ob 9.uri pok startne pištole in ognjemet in zapodimo se proti cilju. Pred nami je 42,2 km, start je 566 nad morjem v cilj pa se spustimo z 2205 na 2100 metrov nad morjem. Dolga bo, pa vendar - za to smo delali!
Prvi kilometri so hitri. Umirjam se in poskušam spustiti tempo. To mi uspe okrog 5 km. Naprej gre vse po načrtih.
Na polovici proge 21,1 km sem v času 1 ure in 33 minut, kar je super. Zadnje km že ves čas čutim, da nisem tisti pravi. Mišica sicer še drži, vendar jaz sem nekako »prazen«. Tukaj prehitim še 2 reprezentanta Češke pa Poljaka. No, saj kar gre, se vzpodbujam.
Na 25,5 km se prične brutalen vzpon v razdalji 2 km je potrebno premagati preko 400 višinskih metrov. Lotim se ga kombinirano s tekom in hojo. Tukaj km oznake postanejo metrske in sicer na vsakih 250 metrov nova tabla - noro. Po 500 metrih vzpona začutim bolečino v mečni mišici. Grem dalje pri tem pa podzavestno obremenjujem drugo nogo. Ob prihodu na 29 km pod Wengen je bolečina huda. Kolebam ali se ustaviti na masaži ali iti dalje. Skoraj na vsaki okrepčevalnici organizator nudi tudi masažo. Odločim se za slednje, porabim 5 minut na masaži. Zahvalim se prijazni maserki in že grem proti Wengnu. V Wengnu na 30,5 km sem še vedno po planu , čeprav sem že sedel na masaži. To dejstvo mi daje novo moč. Do 33 km nekako gre, čeprav mišica boli vedno bolj.
Tukaj se mi zopet zasmeji in za trenutek pozabim na bolečino ko zagledam na tleh napise » DAJMO NAŠI, RENATO, MITJA, PETER, MARJAN, MARTIN - MI SMO Z VAMI! Napis so z bomboni Dextro napisale naše navijačice Klavdija, Danica in Ksenija. Še en krat najlepša hvala, čeprav če bi v tistem trenutku vedel, da je napis iz Dextro bi polizal asfalt.
Na 34 km že od daleč zagledam Klavdijo, Ksenijo in Danico. Jaz pa se v bolečinah in krčih plazim počasi proti njim. Ko prispem do Klavdije ji povem, da imam težave in ne vem če bo šlo do konca. Ona pa vpije vzdrži pojdi do konca, odmisli rezultat. Slišim še Danico, ki pravi še malo hriba potem pa boš zopet tekel saj se teren malo vzravna.
Navijači ostanejo za mano jaz pa prilezem do obljubljene ravnine. Potem pa… poskušam potečt, pa krč v obeh nogah na en krat. Bolečina je huda, najraje bi sedel ali šel nazaj do Klavdije da me zmasira, sam ne vem kaj. Počasi »krampam« naprej. Še 1 km do okrepčevalnice. Ko počasi prilezem do nje, sem seveda zopet na masaži. Maserka me sprašuje katera mišica. Odgovarjam ji da vse, leva, desna, mečna, bedra. Čudno me gleda in masira. Ko mine kakšnih 6-7 minut rečem, da je dosti in v bolečinah odkrampam dalje. Do vrha se ustavim še 2 krat na masaži, drugače ne gre, brez tega ne pridem do cilja.
Od 38 km naprej so zopet oznake po 250 metrov, kar pomeni, da je vzpon hud. Grem mimo oseb, ki pihajo v velike rogove. Fascinanto, kljub vsem težavam in bolečinam mi je lepo. Uživam ob pogledu na zasnežene vrhove. V daljavi poslušam zvok dud. Najbrž že kakšnih 30 minut poslušam to glasbo, ne morem pa priti do osebe, ki igra na na njih. Da ni kot kakšen svizec in me malo zaj…
Ali pa po vsem že haluciniram?
Ne, ne motim se končno na 40, 5 km prispem do moža, ki vztrajno igra na škotske dude. A tukaj si svizec. Za njim pa se svet obrne v dolino. Super, še krajši vzpon nato pa 1,5 km proti cilju. Tukaj letim, saj je moči še polno, le noge ne dajo. No, sedaj ko je korak daljši, je bolje. Prehitim najmanj 20 ljudi. Pred ciljem velika skupina slovenskih navijačev, ki me pospremi z gromozanskim navijanjem. Ponosno dvignem roke. Uspel sem, zmagal sem nad samim seboj, na obrazu mi spolzi tudi solza, ne vem ali zaradi bolečin ali sreče.
Cilj v času : 4 ure 22 minut 10 sekund, skupno 402 mesto med 3500, kategorija 118 mesto med 900 tekmovalci.
V cilju se stuširam, grem na masažo in počakam Klavdijo, katera je prehodila del od koder je prejšnji dan nehala - za dušo. Bravo Klavdija!
Potem pa še samo eno veliko uživanje pod vršaci Eigerja, Mocha in Jungraua.
Ves trud in trpljenje je pozabljeno. Tukaj sva, da uživava ta dan, ta trenutek, za katerega si želim, da bi trajal večno.
Ob pogledu na vse vrhove si obljubiva, da se vrneva v prihodnjih letih in še kakšno rečeva na štiri oči s progo Jungfrau maratona. Dala nama je veliko lepega, vendar mislim, da midva še nisva vzela vse kar nama je ponujala.
Zato NASVIDENJE!
P.S
Vložek za ta maraton je bil izjemno velik. Osem mesecev treningov, jutranjega vstajanja, odrekanj.
Na žalost me je tokrat izdalo telo.
Vendar kot sem začel : srečni so tisti, ki imajo sanje in jaz sem se tudi prekleto potrudil da sem jih uresničil!
Vsak korak ki sem ga naredil, pa čeprav ni bil takšen, kot sem si ga v podzavesti želel, je bil za Slovenijo in na to dejstvo sem še posebno ponosen.
Hvala vsem, ki ste verjeli vame in hvala za vse vzpodbudne besede, hkrati pa pojasnilo tistim,ki se jim zdi moj nastop neuspeh .
Ne ocenjuj ljudi po njihovih rezultatih, ampak po njihovih dejanjih.
NEKAJ STATISTIČNIH PODATKOV IZ MOJEGA GARMINA 410 :
. RAZDALJA : 42, 6 Km
. ČAS : 4:22:10
. POZITIVNA VIŠINSKA RAZLIKA : 2200 METROV
. PORABLJENE KALORIJE : 4023
. IZGUBLJENI KG : 2 KG
. ČAS PORABLJEN NA MASAŽI : 20 MINUT
KOLEGA IZ REPREZENTANCE MITJA KOSOVELJ JE NA MARATONU DOSEGEL ODLIČNO 2. MESTO IZ LE MINUTO ZAOSTAL ZA ZMAGOVALCEM. KAPO DOL, NORO !!!!!
"Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se bodo uresničile."
Renato
GAMS NA 10. SVETOVNEM PRVENSTVU V GORSKEM MARATONU V DRESU SLOVENSKE DRŽAVNE REPREZENTANCE
»Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se bodo uresničile.«
Tokrat bom začel svojo zgodbo z mislijo, ki ponavadi zaključujem. Tokrat sem resnično imel svoje sanje, za katere sem se potrudil in jih s trdim delom, bolečino ter garanjem na progi Jungfau maratona tudi uresničil.
Misel o nastopu na navedenem maratonu se je porodila že lansko leto, ko sem zaradi poškodbe odpovedal 9. svetovno prvenstvo v gorskih tekih na domačih tleh v Podrbrdu. Takrat sem si obljubil, da se udeležim naslednjega v Švici. Že v začetku leta sem opravil prijavo. Startnina za Jungfrau maraton je kar precejšnja saj znaša 130 evrov. Vse stroške prijave je pokrilo moje športno društvo TŠD GAMS, za kar sem jim posebno hvaležen.
Po opravljeni prijavi pa sem začel s treningi. In tako sem se dolgih 8 mesecev »podil» po hribih od Gorice do Krna. Pri tem je ob mojem hitenju že marsikateri planinec izgubil voljo do hoje v hribe. No, vedno sem za vsakega našel prijazno besedo in ga potolažil z dejstvom, da ni važen način prihoda, ampak cilj.
V času priprav sem opravil :
- Tek trojk v Ljubljani (28 km)
- 2 x s traso GM4O (38 km, 2500 n.v.)
- Most na Soči - Krn (35 km, 2000 n.v.)
- Most na Soči - Nova Gorica (37 km, 500 n.v.)
- 3.mali Blejski maraton (21,1 km)
Ob vsem pa še kakšnih 5 tekov daljših od 30 km po okoliških hribih.
Ko se je bližal nastop, sem pri sebi vedel, da sem pripravljen kot še nikoli. Zaradi službe, družine in drugih obveznosti se več kot to ni dalo storiti in bil sem izredno zadovoljen z opravljenim delom.
Potem pa nekega popoldneva 10 dni pred startom telefonski klic in povabilo v reprezentanco Slovenije. Eden od članov reprezentance je v zadnjem trenutku odpovedal nastop. Med prijavljenimi tekmovalci se jim zdim najprimernejši kandidat. Vzemi ali pusti mi pravi glas na drugi strani žice. Če rečeš ne, gre Slovenija na svetovno prvenstvo s štirimi tekmovalci.
Pojavil se mi je dvom. Prvič in najverjetneje zadnjič v moji rekreativni karieri me je doletela takšna čast. Nisem vedel ali sem kljub svojih 44 letom dorasel tej vlogi. Nikoli nisem razumel športnikov, ki odklanjajo nastop za slovensko reprezentanco.
Čast in odgovornost
Ti se samo ne sekiraj in pridi, pravi glas na drugi strani žice.
In potrdil sem udeležbo za slovensko izbrano vrsto.
Ko že mislim, da je vsega konec, sedem dni pred startom opravim počasen tek 12 km in ko se zjutraj zbudim, začutim močno bolečino v mečni mišici. Bolečina se naslednja dva dni stopnjuje.
Poiščem pomoč pri fizioterapevtki, katera me potolaži, da mišica ni natrgana, je pa močno zakrčena. V štirih dneh, kolikor ima časa do mojega odhoda v Švico, spravi mišico v položaj, da ne čutim več bolečine. Ne dobim zagotovila, da bo mišica vzdržala na celotni trasi gorskega maratona.
Z mešanimi občutki odpotujemo z avtobusom v Švico. Po 10 urah nočne vožnje prispemo v Interlaken v Švici. Dvig štartnih številk in ostale obveznosti, nato namestitev v 3 km oddaljenem hotelu.
V soboto ob 09.00 uri je start žensk in moških nad 50 let (4.000 udeležencev ). Na startu poslikam Klavdijo, katera je tu tudi z mešanimi občutki. Preveč zadev se ji je dogajalo zadnje mesece, da bi lahko vsaj pomislila na optimalno pripravo. Počakam jo še ko po startu drugič pride skozi mesto, malo še tečem ob njej ter ji zaželim vso srečo na dolgi progi. Sam odidem v hotel in ves dan čakam na kakšno informacijo s proge. Klavdija mi sporoči, da je šlo do Wengna (30,5 km) nakar je zaradi želodčnih težav odstopila. Hudo ji je, v njenih besedah čutim žalost in razočaranje. Poskušam jo potolažit z dejstvom, da bo proga tukaj še naslednjih 100 let.
Članica TŠD GAMS Danica KOVAČIČ je v cilju s časom 4 ure 44 minut 42 sekund; 172 mesto med 1300 udeleženkami in 37 mesto v kategoriji med 252 udeleženkami. BRAVO DANICA !!!
Ob večernem prihodu Klavdije premlevava, kaj je šlo narobe in tako se večer prevesi v noč. V dobrih štirih urah se bo pokazalo vse delo zadnjih 8 mesecev. Ali bo vzdržala mišica, ali bom izpolnil pričakovanja? Pričakovanje in napetost je prevelika. Spim le dve uri.
Zjutraj vstanem že pred šesto uro. Utrujen sem, pozna se da mi manjka kakšna ura spanja. Samo, da bi le vzdržala mišica, potem bo že kako.
Po zajtrku nas avtobus odpelje na start v prelepo jasno jutro. Sledi ogrevanje. V zraku je polno adrenalina, jaz pa nekako prazen-utrujen od neprespane noči. Potem pa še v glavi vse misli okoli mišice, reprezentance in še...
Vsi me vzpodbujajo in želijo vse dobro, sam pa nekje v sebi čutim, da nisem tisti pravi…
Klavdija mi še zadnjič zmasira mečne mišice, nato pa odidem v startni box.
Tokrat je to čisto drugače kot na vseh dosedanjih tekmah. Tukaj stojim ponosno kot član Slovenske reprezentance. Okoli mene so sami dobri atleti Avstrijci, Nemci, Eritrejci, Kenijci ..pa seveda naš favorit Mitja, zaradi katerega sem posebej ponosen, da sem lahko ob njem, čeprav le na startu, potem ga ne bom več videl. Lahko mu želim le veliko sreče na progi in upam na najboljše, saj dobro vem koliko truda je vložil v ta nastop. S stiskom roke zaželim srečo še Petru, Marjanu in Martinu.
Ob 9.uri pok startne pištole in ognjemet in zapodimo se proti cilju. Pred nami je 42,2 km, start je 566 nad morjem v cilj pa se spustimo z 2205 na 2100 metrov nad morjem. Dolga bo, pa vendar - za to smo delali!
Prvi kilometri so hitri. Umirjam se in poskušam spustiti tempo. To mi uspe okrog 5 km. Naprej gre vse po načrtih.
Na polovici proge 21,1 km sem v času 1 ure in 33 minut, kar je super. Zadnje km že ves čas čutim, da nisem tisti pravi. Mišica sicer še drži, vendar jaz sem nekako »prazen«. Tukaj prehitim še 2 reprezentanta Češke pa Poljaka. No, saj kar gre, se vzpodbujam.
Na 25,5 km se prične brutalen vzpon v razdalji 2 km je potrebno premagati preko 400 višinskih metrov. Lotim se ga kombinirano s tekom in hojo. Tukaj km oznake postanejo metrske in sicer na vsakih 250 metrov nova tabla - noro. Po 500 metrih vzpona začutim bolečino v mečni mišici. Grem dalje pri tem pa podzavestno obremenjujem drugo nogo. Ob prihodu na 29 km pod Wengen je bolečina huda. Kolebam ali se ustaviti na masaži ali iti dalje. Skoraj na vsaki okrepčevalnici organizator nudi tudi masažo. Odločim se za slednje, porabim 5 minut na masaži. Zahvalim se prijazni maserki in že grem proti Wengnu. V Wengnu na 30,5 km sem še vedno po planu , čeprav sem že sedel na masaži. To dejstvo mi daje novo moč. Do 33 km nekako gre, čeprav mišica boli vedno bolj.
Tukaj se mi zopet zasmeji in za trenutek pozabim na bolečino ko zagledam na tleh napise » DAJMO NAŠI, RENATO, MITJA, PETER, MARJAN, MARTIN - MI SMO Z VAMI! Napis so z bomboni Dextro napisale naše navijačice Klavdija, Danica in Ksenija. Še en krat najlepša hvala, čeprav če bi v tistem trenutku vedel, da je napis iz Dextro bi polizal asfalt.
Na 34 km že od daleč zagledam Klavdijo, Ksenijo in Danico. Jaz pa se v bolečinah in krčih plazim počasi proti njim. Ko prispem do Klavdije ji povem, da imam težave in ne vem če bo šlo do konca. Ona pa vpije vzdrži pojdi do konca, odmisli rezultat. Slišim še Danico, ki pravi še malo hriba potem pa boš zopet tekel saj se teren malo vzravna.
Navijači ostanejo za mano jaz pa prilezem do obljubljene ravnine. Potem pa… poskušam potečt, pa krč v obeh nogah na en krat. Bolečina je huda, najraje bi sedel ali šel nazaj do Klavdije da me zmasira, sam ne vem kaj. Počasi »krampam« naprej. Še 1 km do okrepčevalnice. Ko počasi prilezem do nje, sem seveda zopet na masaži. Maserka me sprašuje katera mišica. Odgovarjam ji da vse, leva, desna, mečna, bedra. Čudno me gleda in masira. Ko mine kakšnih 6-7 minut rečem, da je dosti in v bolečinah odkrampam dalje. Do vrha se ustavim še 2 krat na masaži, drugače ne gre, brez tega ne pridem do cilja.
Od 38 km naprej so zopet oznake po 250 metrov, kar pomeni, da je vzpon hud. Grem mimo oseb, ki pihajo v velike rogove. Fascinanto, kljub vsem težavam in bolečinam mi je lepo. Uživam ob pogledu na zasnežene vrhove. V daljavi poslušam zvok dud. Najbrž že kakšnih 30 minut poslušam to glasbo, ne morem pa priti do osebe, ki igra na na njih. Da ni kot kakšen svizec in me malo zaj…
Ali pa po vsem že haluciniram?
Ne, ne motim se končno na 40, 5 km prispem do moža, ki vztrajno igra na škotske dude. A tukaj si svizec. Za njim pa se svet obrne v dolino. Super, še krajši vzpon nato pa 1,5 km proti cilju. Tukaj letim, saj je moči še polno, le noge ne dajo. No, sedaj ko je korak daljši, je bolje. Prehitim najmanj 20 ljudi. Pred ciljem velika skupina slovenskih navijačev, ki me pospremi z gromozanskim navijanjem. Ponosno dvignem roke. Uspel sem, zmagal sem nad samim seboj, na obrazu mi spolzi tudi solza, ne vem ali zaradi bolečin ali sreče.
Cilj v času : 4 ure 22 minut 10 sekund, skupno 402 mesto med 3500, kategorija 118 mesto med 900 tekmovalci.
V cilju se stuširam, grem na masažo in počakam Klavdijo, katera je prehodila del od koder je prejšnji dan nehala - za dušo. Bravo Klavdija!
Potem pa še samo eno veliko uživanje pod vršaci Eigerja, Mocha in Jungraua.
Ves trud in trpljenje je pozabljeno. Tukaj sva, da uživava ta dan, ta trenutek, za katerega si želim, da bi trajal večno.
Ob pogledu na vse vrhove si obljubiva, da se vrneva v prihodnjih letih in še kakšno rečeva na štiri oči s progo Jungfrau maratona. Dala nama je veliko lepega, vendar mislim, da midva še nisva vzela vse kar nama je ponujala.
Zato NASVIDENJE!
P.S
Vložek za ta maraton je bil izjemno velik. Osem mesecev treningov, jutranjega vstajanja, odrekanj.
Na žalost me je tokrat izdalo telo.
Vendar kot sem začel : srečni so tisti, ki imajo sanje in jaz sem se tudi prekleto potrudil da sem jih uresničil!
Vsak korak ki sem ga naredil, pa čeprav ni bil takšen, kot sem si ga v podzavesti želel, je bil za Slovenijo in na to dejstvo sem še posebno ponosen.
Hvala vsem, ki ste verjeli vame in hvala za vse vzpodbudne besede, hkrati pa pojasnilo tistim,ki se jim zdi moj nastop neuspeh .
Ne ocenjuj ljudi po njihovih rezultatih, ampak po njihovih dejanjih.
NEKAJ STATISTIČNIH PODATKOV IZ MOJEGA GARMINA 410 :
. RAZDALJA : 42, 6 Km
. ČAS : 4:22:10
. POZITIVNA VIŠINSKA RAZLIKA : 2200 METROV
. PORABLJENE KALORIJE : 4023
. IZGUBLJENI KG : 2 KG
. ČAS PORABLJEN NA MASAŽI : 20 MINUT
KOLEGA IZ REPREZENTANCE MITJA KOSOVELJ JE NA MARATONU DOSEGEL ODLIČNO 2. MESTO IZ LE MINUTO ZAOSTAL ZA ZMAGOVALCEM. KAPO DOL, NORO !!!!!
"Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se bodo uresničile."
Renato
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
