 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Ob koncu leta 2003 sva se z Dejanom ob pivu pogovarjala, kako neki bi bilo, če greva pogledat hribe še kam drugam, malo dlje. Dejan je predlagal Kirgizijo, kamor naj bi šel že poleti 2003, vendar mu je to preprečila poškodba tri tedne preden naj bi odšel.
Začela sva zbirati informacije od kolegov, ki so že bili v pogorju Tyen Shan, ki se nahaja na vzhodu države Kirgizija, brati knjige, brskati po internetu …. Glede na to, da nobeden od naju še ni imel nikakršnih izkušenj z gorami nad 4000 m sva se odločila za nekoliko »lažje« gore.
Po urejanju vseh potrebnih stvari sva se 19. julija 2004, še malo omotična od poslovilnega dneva, zbudila na letališče v Budimpešti. Ob prijavi leta sva naletela na prve težave - prevelika teža prtljage. Obujeva plastične gojzarje, nekaj ne najbolj nujnih stvari odstraniva iz nahrbtnikov in jih dava v avto, na sebe oblečeva vse kar je mogoče, kljub temu, da je zunaj +35°C. Po težkih pogajanjih naju spustijo na letalo s katerim najprej poletiva do Moskve, od tam pa v glavno mesto Kirgizije v Biškek. Iz Biškeka, ki leži na zahodu države, se s taksijem odpeljeva v dobrih 400 km oddaljeno mesto Karakol, ki se nahaja v bližini pogorja Tyen Shan. Gorska veriga je naravna meja med Kirgizijo in Kitajsko. V mestu dva dni nakupujeva hrano in urejava prevoze oz. transport do baze v dolini imenovani Karakol, po kateri teče reka, ki se prav tako imenuje Karakol. Z vojaškim kombijem, ki je predelan za civilne potrebe, se po obupni cesti pripeljeva do planine, kjer domačini na višini okoli 2500 m pasejo živino (konje, krave in drobnico). To planino določiva za bazni tabor. Po dogovoru z enim od pastirjev v njegovem šotoru pustiva hrano in opremo, ki je ne potrebujeva pri prvem vzponu, potem pa se odpraviva proti prvemu vrhu Pik Prževalski (4217m), na vrh katerega stopiva 24. julija.
Po sestopu v bazi počivava do 26. julija, ko se z nahrbtnikoma polna hrane odpraviva po dolini reke Karakol pod najin glaven cilj, goro Djigit. Hrano, za katero sva izračunala, da bi morala zadostovati za trdi tedne, prineseva do ledenika pod goro in jo dava v »skladišče » (beri med skale), potem pa se vrneva v bazo. Naslednji dan napolniva nahrbtnike še s potrebno tehnično opremo in vse skupaj odneseva pod ciljno goro na višino okoli 3700 m, kjer na majhnem travniku poleg ledenika postaviva tabor.
9. julija zgodaj zjutraj se odpraviva proti vrhu Djigita, Po prečenju ledenika, in krajšem vzponu po neprijetnem grušču doseževa prve gole skale. Po preplezanih skalah doseževa zasnežena pobočja naklonine od dobrih 50°, pa tja do 65°. Preplezava oz. prehodiva še to pobočje in dospeva na sedlo pod vrhom. Do tistega trenutka je bilo vreme odlično, potem pa opaziva, da se nama približuje nevihta. V eni uri sneži in piha kot za stavo. V obupni situaciji najprej poizkušava izkopati snežno jamo. Ne gre zaradi trdega ledu, ki se nahaja pod 30cm debelo plastjo snega. Za tem poizkušava s kamenjem katerega pobirava na spihanem grebenu postaviti nekakšen zaščitni zid. Nemogoče, ker se vse zaradi vetra podira. Nazadnje začneva graditi iglu takšnega kakršnega delajo eskimi. Po eni uri »gradnje«, v že popolnoma razbesnjenem neurju, nama uspe. Celo noč naju v igluju zebe kot …., malo preklinjava zakaj nisva vzela s seboj vsaj spalnih vreč, vendar nič ne pomaga. V bivak vreči se grejeva s plinskim gorilnikom (nevarno) in svečami. Po ne ravno prespani noči ugotoviva, da zunaj še vedno sneži in močno piha. Po glavah se nama porajajo različne zamisli o načinu čimprejšnjega umika v dolino. Okoli 10 ure se vreme umiri in slabe misli gredo v trenutku iz glave. Spraviva se na plano in tuhtava kaj nama je storiti. Greva na vrh, pogumno skleneva. Po približno 2 urah se čez snežni rob potegneva na nekakšen plato. Zaradi megle ne veva kje točno sva, vendar po nekaj minutah veter odžene meglo. Na veliko presenečenje ugotoviva, da od tam ni mogoče nikamor višje. Veselje in čestitke. Na vrhu 5134 m visokega Djigita narediva nekaj fotografij potem pa že hitiva nazaj proti taboru pod goro, kamor po velikih mukah prispeva pozno popoldan.
V naslednjih dneh se povzpneva se na nekaj nižjih vrhov v okolici tabora, potem pa se otovorjena kot »ribnčana« odpraviva nazaj proti planini, kjer imava tabor. Med potjo navzdol sem po nerodnosti stopil v potoček, tako, da sem imel popolnoma premočene gojzarje. Zaradi slednjega se odločim, da nekoliko nižje kar obut prečim ledeniško reko, Dejan pa je s suhimi čevlji raje šel daleč naokoli in poiskal ozko mesto, kjer je reko prečil brez, da bi stopil v vodo. Pri prečkanju reke, ki je kalna in zelo zelo mrzla, se po enem izmed korakov kar naenkrat znajdem do vratu v vodi. Očitno sem stopil v nekakšnjo luknjo, ki se je skrivala pod kalno vodo. V eni sekundi sem že spet na bregu, vendar iz digitalnega fotoaparata, katerega sem imel obešenega okoli vratu teče voda. Tečem do bližnjega travnika, kjer vse skupaj dam sušit na veter, vendar je bil fotoaparat kljub sušenju v trenutku padca v vodo izgubljen za vedno. Na srečo so do tistega trenutka posnete fotografije ostale. Iz tabora sva se v naslednjih dneh povzpela še na dva vrhova višine nekaj čez 4000 m, potem pa sva komaj dočakala tovornjak, ki naju je ponovno odpeljal v civilizacijo na pir. 17. avgusta sva se z letalom vrnila do letališča v Budimpešti, od tam pa sva se odpeljala proti domu, kjer sva se po pozdravljanju z domačimi najedla dobre domače hrane in napila najboljšega pira, Laškega piva.
Glede na to, da je bila to za naju prva odprava v gore zunaj Evrope, da sva vse skupaj organizirala sama in, da nisva bila niti lačna niti pretirano prezebla, lahko z veseljem ugotovim, da se je vse skupaj dobro izteklo, samo fotoaparat ga je pa najeb…
Dejan in Primož LAPANJA - ŠD Gams
Začela sva zbirati informacije od kolegov, ki so že bili v pogorju Tyen Shan, ki se nahaja na vzhodu države Kirgizija, brati knjige, brskati po internetu …. Glede na to, da nobeden od naju še ni imel nikakršnih izkušenj z gorami nad 4000 m sva se odločila za nekoliko »lažje« gore.
Po urejanju vseh potrebnih stvari sva se 19. julija 2004, še malo omotična od poslovilnega dneva, zbudila na letališče v Budimpešti. Ob prijavi leta sva naletela na prve težave - prevelika teža prtljage. Obujeva plastične gojzarje, nekaj ne najbolj nujnih stvari odstraniva iz nahrbtnikov in jih dava v avto, na sebe oblečeva vse kar je mogoče, kljub temu, da je zunaj +35°C. Po težkih pogajanjih naju spustijo na letalo s katerim najprej poletiva do Moskve, od tam pa v glavno mesto Kirgizije v Biškek. Iz Biškeka, ki leži na zahodu države, se s taksijem odpeljeva v dobrih 400 km oddaljeno mesto Karakol, ki se nahaja v bližini pogorja Tyen Shan. Gorska veriga je naravna meja med Kirgizijo in Kitajsko. V mestu dva dni nakupujeva hrano in urejava prevoze oz. transport do baze v dolini imenovani Karakol, po kateri teče reka, ki se prav tako imenuje Karakol. Z vojaškim kombijem, ki je predelan za civilne potrebe, se po obupni cesti pripeljeva do planine, kjer domačini na višini okoli 2500 m pasejo živino (konje, krave in drobnico). To planino določiva za bazni tabor. Po dogovoru z enim od pastirjev v njegovem šotoru pustiva hrano in opremo, ki je ne potrebujeva pri prvem vzponu, potem pa se odpraviva proti prvemu vrhu Pik Prževalski (4217m), na vrh katerega stopiva 24. julija.
Po sestopu v bazi počivava do 26. julija, ko se z nahrbtnikoma polna hrane odpraviva po dolini reke Karakol pod najin glaven cilj, goro Djigit. Hrano, za katero sva izračunala, da bi morala zadostovati za trdi tedne, prineseva do ledenika pod goro in jo dava v »skladišče » (beri med skale), potem pa se vrneva v bazo. Naslednji dan napolniva nahrbtnike še s potrebno tehnično opremo in vse skupaj odneseva pod ciljno goro na višino okoli 3700 m, kjer na majhnem travniku poleg ledenika postaviva tabor.
9. julija zgodaj zjutraj se odpraviva proti vrhu Djigita, Po prečenju ledenika, in krajšem vzponu po neprijetnem grušču doseževa prve gole skale. Po preplezanih skalah doseževa zasnežena pobočja naklonine od dobrih 50°, pa tja do 65°. Preplezava oz. prehodiva še to pobočje in dospeva na sedlo pod vrhom. Do tistega trenutka je bilo vreme odlično, potem pa opaziva, da se nama približuje nevihta. V eni uri sneži in piha kot za stavo. V obupni situaciji najprej poizkušava izkopati snežno jamo. Ne gre zaradi trdega ledu, ki se nahaja pod 30cm debelo plastjo snega. Za tem poizkušava s kamenjem katerega pobirava na spihanem grebenu postaviti nekakšen zaščitni zid. Nemogoče, ker se vse zaradi vetra podira. Nazadnje začneva graditi iglu takšnega kakršnega delajo eskimi. Po eni uri »gradnje«, v že popolnoma razbesnjenem neurju, nama uspe. Celo noč naju v igluju zebe kot …., malo preklinjava zakaj nisva vzela s seboj vsaj spalnih vreč, vendar nič ne pomaga. V bivak vreči se grejeva s plinskim gorilnikom (nevarno) in svečami. Po ne ravno prespani noči ugotoviva, da zunaj še vedno sneži in močno piha. Po glavah se nama porajajo različne zamisli o načinu čimprejšnjega umika v dolino. Okoli 10 ure se vreme umiri in slabe misli gredo v trenutku iz glave. Spraviva se na plano in tuhtava kaj nama je storiti. Greva na vrh, pogumno skleneva. Po približno 2 urah se čez snežni rob potegneva na nekakšen plato. Zaradi megle ne veva kje točno sva, vendar po nekaj minutah veter odžene meglo. Na veliko presenečenje ugotoviva, da od tam ni mogoče nikamor višje. Veselje in čestitke. Na vrhu 5134 m visokega Djigita narediva nekaj fotografij potem pa že hitiva nazaj proti taboru pod goro, kamor po velikih mukah prispeva pozno popoldan.
V naslednjih dneh se povzpneva se na nekaj nižjih vrhov v okolici tabora, potem pa se otovorjena kot »ribnčana« odpraviva nazaj proti planini, kjer imava tabor. Med potjo navzdol sem po nerodnosti stopil v potoček, tako, da sem imel popolnoma premočene gojzarje. Zaradi slednjega se odločim, da nekoliko nižje kar obut prečim ledeniško reko, Dejan pa je s suhimi čevlji raje šel daleč naokoli in poiskal ozko mesto, kjer je reko prečil brez, da bi stopil v vodo. Pri prečkanju reke, ki je kalna in zelo zelo mrzla, se po enem izmed korakov kar naenkrat znajdem do vratu v vodi. Očitno sem stopil v nekakšnjo luknjo, ki se je skrivala pod kalno vodo. V eni sekundi sem že spet na bregu, vendar iz digitalnega fotoaparata, katerega sem imel obešenega okoli vratu teče voda. Tečem do bližnjega travnika, kjer vse skupaj dam sušit na veter, vendar je bil fotoaparat kljub sušenju v trenutku padca v vodo izgubljen za vedno. Na srečo so do tistega trenutka posnete fotografije ostale. Iz tabora sva se v naslednjih dneh povzpela še na dva vrhova višine nekaj čez 4000 m, potem pa sva komaj dočakala tovornjak, ki naju je ponovno odpeljal v civilizacijo na pir. 17. avgusta sva se z letalom vrnila do letališča v Budimpešti, od tam pa sva se odpeljala proti domu, kjer sva se po pozdravljanju z domačimi najedla dobre domače hrane in napila najboljšega pira, Laškega piva.
Glede na to, da je bila to za naju prva odprava v gore zunaj Evrope, da sva vse skupaj organizirala sama in, da nisva bila niti lačna niti pretirano prezebla, lahko z veseljem ugotovim, da se je vse skupaj dobro izteklo, samo fotoaparat ga je pa najeb…
Dejan in Primož LAPANJA - ŠD Gams
