 |
| Skupna fotografija z odprave Nepal 2015 |
Skupaj so garali, peli in se smejali
nedelja, 22. november 2015, 06:00
Kobariška humanitarna delovna odprava, ki je v nepalski vasi Bagam tri tedne pomagala pri odpravi posledic katastrofalnega potresa, se je pred dnevi zadovoljna vrnila domov. S pomočjo darovanega denarja so ogromno naredili, domačine so učili, kako naj varno sami gradijo naprej. Za vedno jih je zaznamovalo spoznanje, da so ljudje lahko tudi v pomanjkanju veseli, prijazni, srečni in pošteni.
“Veliko smo dali od sebe, toda še več smo dobili. Spoprijateljili smo se z domačini, ki so v pomanjkanju in nesreči ohranili poštenost, prijaznost in veselje. Skupaj smo garali, hkrati pa ves čas peli in se smejali,” je nad izkušnjo navdušena 18-članska ekipa.
Kar vrelo je iz njih, kaj vse so doživeli, ob tem pa jim je obraz žarel v nasmehu, ki so se ga nalezli od Nepalcev. Nikoli jih ne bodo pozabili, duše so si napolnili z novo energijo in pozitivnim pogledom na svet. Kot pravijo, so se razšli čustveno in celo z jokom, ovešeni z množico šalov, s katerimi Nepalci izražajo hvaležnost.
V Bagamu so skupaj z domačini gradili Albin Kusterle, Borut Čopi, Damjan Skočir, Bogdan in Danjela Ivančič, Jana in Jordan Fon, Klemen in Robert Koren, Edvard Raspet, Lidija Koren, Blaž Lužnik, Jure Kapitan, Jakob Kramar, Janez Verbič , Irena Žgank, Miha in Miran Tonkli. Slednji je bil kot poznavalec Nepala neformalni vodja in organizator. Iz Indije se vrača proti koncu decembra. Takoj za tem bodo v Kobaridu, predvidoma 9. januarja, pripravili javno predstavitev vsega, kar so naredili in za kar so porabili donatorski denar in z obiskovalci delili izjemno izkušnjo. Vsak od udeležencev je iz svojega žepa za potovanje v Nepal in za hrano plačal približno 1100 evro.
Varovala jih je živa boginja Kumari
“Izteklo se je po najboljšem scenariju, kar si ga je mogoče zamisliti. Tudi vreme nam je šlo na roko,” pripoveduje Danjela Ivančič in ugiba, ali ima morda prste vmes neverjetno naključje, da je ženski del odprave v Katmanduju na lastne oči videl živo boginjo Kukmari, deklico, ki se zelo redko pokaže ljudem.
Fantje in možje realistično dodajajo, da je bila ključna podpora slovenskih donatorjev in srčna pomoč Nepalcev. “Zbrali smo neverjetnih 17.000 evrov donatorskega denarja, za kar se vsem zahvaljujemo. Za material in orodje, ki smo ga pustili v vasi Bagam, smo plačali 6000 evrov, enaka vsota je šla za pesek in cement, 4000 evrov smo dali Gurkom za obnovo vasi Laprak pod Manaslujem, kamor smo prvotno nameravali, pa se zaradi težke dostopnosti ni izšlo,” pojasnjuje predsednik kobariškega Turistično športnega društva (TŠD) Gams Albin Kusterle. Gurki so s tem denarjem že nakupili material za obnovo elektrarne, s pomočjo katere bodo v veliki vasi visoko v hribih ponovno dobili elektriko. Med Gurki je bil tudi Namgal, ki jim je pomagal pri nabavi materiala in pri najemu šerp. Njegov oče se je med prvimi izšolal v zelo spoštovani slovenski alpinistični šoli v Nepalu. Prav 11. novembra so se v Katmanduju s slovesnostjo spomnili 40. obletnice prvega jugoslovanskega vzpona na osemtisočak.
Obupani po ogledu razrušene vsi
Po poletu iz Zagreba prek Dubaja v Katmandu in po nakupovanju materiala in orodja so se odpravili tako rekoč v neznano. Po nekaj urah vožnje proti kitajski meji je bilo treba vzeti pot pod noge. “Makadamska cesta do Bagama je neprevozna, ker je na več mestih udrta in napokana. Še dolgo je ne bodo popravili. Šest ur smo pešačili na višino 2500 metrov. Po tej stezi so šerpe na ramenih prenesle nakupljene štiri tone materiala, predvsem železje, pesek, orodje. Na srečo so imeli v vasi cement, ki so ga po naključju kupili že pred potresom. Je bil pa drag, 12 evrov za vrečo. Toliko tamkajšnji zidar ne zasluži v dveh dneh,“ pripoveduje Damjan Skočir. Kot gradbinec je vodil delo. Kolegi iz ekipe pravijo, so ga domačini poslušali z velikim spoštovanjem.
Po ogledu razrušene vasi so bili obupani. Kje naj se lotijo tega razdejanja, so se spraševali. Toda srčni domačini so pomagali. Neformalni vodja, napredni budistični menih Dundup, ki je nepalske oblasti opozoril na povsem pozabljeno vas Bagam, je sklical sestanek vasi. Odločili so se za gradnjo skupnega objekta, ki bo služil za obrede, od porok do pogrebov. “Predvsem pa bo v njem potekal pouk do petega razreda za 30 otrok, ki so se od potresa dalje šolali kar pod šotorom. Starejši obiskujejo šolo poldrugo uro hoda v vasi nižje. Kdor le more, pošlje otroke v zasebne šole v Katmanduju, toda to stane najmanj 1500 dolarjev letno,” pojasnjuje Lidija Koren. Šolarjem so prinesli tudi okoli 60 kilogramov različnih šolskih potrebščin, ki so jih zbrale šole v Drežnici, Kobaridu, Šempasu in Petrovčah. Poleg tega so otrokom predali številne risbice slovenskih otrok. Mladež iz Bagama pa je risala in v zahvalo pisala slovenskim otrokom. “Nikoli vas ne bomo pozabili,” je rdeča nit sporočilc.
Armiranobetonska varna gradnja
Ruševine so vsi skupaj na mah očistili, potem pa je Skočir premišljeno začrtal gradnjo: “V teh krajih gradijo predvsem z glino, stavbe niso trdne. Mi smo naredili temelje in uporabili tamkajšnje kamenje, vse smo učvrstili z železjem. Beton smo mešali na roke. Naučili smo jih armiranobetonske gradnje. Nekateri so o tem že nekaj vedeli, ker hodijo na sezonsko delo v tujino,” pojasnjuje Skočir. Edvard Raspet je bil tesarski mojster za ostrešja: “Imajo malo lesa, pa še ta je tako trd, da je vanj težko zabiti žebelj. Ne bom se hvalil, toda zdi se, da smo naredili strešno vešalo, kakršnega nimajo daleč naokoli. Imel sem izjemno spretnega mladega vajenca, od katerega sem se tudi sam veliko naučil.” Kot pravi, so domačine naučili zgraditi preproste nape za odvajanje dima, zaradi katerega imajo vsi težave z očmi in dihali. Toda, poudarja, ni naključje, da lesene hiše nimajo dimnikov. “Tu so termiti doma. Samo prekajenega lesa se ne lotijo. V lesenih hišah ne smejo graditi dimnikov, ker bi jim v tem primeru termiti požrli domove.”
Na predlog vaške skupnosti so zgradili še manjšo hišo za najrevnejšega v vasi, očeta z osmimi otroci. Žena mu je na pašnikih umrla med porodom. Novorojenček je po čudežu preživel. Ostrešja niso uspeli postaviti. Ker so dobili dovolj napotkov, bodo to opravili domačini sami. S pomočjo lesa in gline so izolirali eno izmed barak, v kateri med drugim živi nepokretna ženska. Z železnimi vezavami so utrdili še eno hišo. “Večino hiš pa bo treba porušiti,” ocenjujejo gradnje vešči Kobaridci, ki imajo veliko izkušenj z obnovo po potresih v Posočju. Do kdaj bodo v Bagamu živeli v mrzlih, nadomestnih pločevinastih domovih, nihče ne zna napovedati.
Država je odpovedala
Nepalska država zmore samo to, da v oddaljene vasi s helikopterji dostavlja nekaj hrane in pomaga z malo denarja. “Prihajajo ekipe iz tujine, ki dejansko pomagajo, v glavnem pa se okoli vozijo humanitarci v pregrešno dragih avtomobilih. En tak avtomobil bi zadoščal za gradnjo več novih hiš. Na nedavnem posvetu v Katmanduju so ugotavljali, da le petina humanitarne pomoči pride do Nepalcev. Če ne bodo popravili cest, bodo mladi Nepalci odšli v doline,” je kritičen Raspet.
Morda bodo Kobaridci zgled še kakšni drugi ekipi iz Slovenije, da se odpravi na podobno pomoč v razrušeno in pozabljeno nepalsko podeželje. “Vsem privoščimo neverjetno izkušnjo. Veseli smo, da smo jo delili z našimi otroki,“ polaga na srce Robert Koren. Bogdan Ivančič v imenu vseh pravi: “V Nepalu smo pustili košček srca. Ob vsem hudem, kar se dogaja po svetu, so nam vlili upanje, da bo prevladalo dobro.”
NEVA BLAZETIČ
nedelja, 22. november 2015, 06:00
Kobariška humanitarna delovna odprava, ki je v nepalski vasi Bagam tri tedne pomagala pri odpravi posledic katastrofalnega potresa, se je pred dnevi zadovoljna vrnila domov. S pomočjo darovanega denarja so ogromno naredili, domačine so učili, kako naj varno sami gradijo naprej. Za vedno jih je zaznamovalo spoznanje, da so ljudje lahko tudi v pomanjkanju veseli, prijazni, srečni in pošteni.
“Veliko smo dali od sebe, toda še več smo dobili. Spoprijateljili smo se z domačini, ki so v pomanjkanju in nesreči ohranili poštenost, prijaznost in veselje. Skupaj smo garali, hkrati pa ves čas peli in se smejali,” je nad izkušnjo navdušena 18-članska ekipa.
Kar vrelo je iz njih, kaj vse so doživeli, ob tem pa jim je obraz žarel v nasmehu, ki so se ga nalezli od Nepalcev. Nikoli jih ne bodo pozabili, duše so si napolnili z novo energijo in pozitivnim pogledom na svet. Kot pravijo, so se razšli čustveno in celo z jokom, ovešeni z množico šalov, s katerimi Nepalci izražajo hvaležnost.
V Bagamu so skupaj z domačini gradili Albin Kusterle, Borut Čopi, Damjan Skočir, Bogdan in Danjela Ivančič, Jana in Jordan Fon, Klemen in Robert Koren, Edvard Raspet, Lidija Koren, Blaž Lužnik, Jure Kapitan, Jakob Kramar, Janez Verbič , Irena Žgank, Miha in Miran Tonkli. Slednji je bil kot poznavalec Nepala neformalni vodja in organizator. Iz Indije se vrača proti koncu decembra. Takoj za tem bodo v Kobaridu, predvidoma 9. januarja, pripravili javno predstavitev vsega, kar so naredili in za kar so porabili donatorski denar in z obiskovalci delili izjemno izkušnjo. Vsak od udeležencev je iz svojega žepa za potovanje v Nepal in za hrano plačal približno 1100 evro.
Varovala jih je živa boginja Kumari
“Izteklo se je po najboljšem scenariju, kar si ga je mogoče zamisliti. Tudi vreme nam je šlo na roko,” pripoveduje Danjela Ivančič in ugiba, ali ima morda prste vmes neverjetno naključje, da je ženski del odprave v Katmanduju na lastne oči videl živo boginjo Kukmari, deklico, ki se zelo redko pokaže ljudem.
Fantje in možje realistično dodajajo, da je bila ključna podpora slovenskih donatorjev in srčna pomoč Nepalcev. “Zbrali smo neverjetnih 17.000 evrov donatorskega denarja, za kar se vsem zahvaljujemo. Za material in orodje, ki smo ga pustili v vasi Bagam, smo plačali 6000 evrov, enaka vsota je šla za pesek in cement, 4000 evrov smo dali Gurkom za obnovo vasi Laprak pod Manaslujem, kamor smo prvotno nameravali, pa se zaradi težke dostopnosti ni izšlo,” pojasnjuje predsednik kobariškega Turistično športnega društva (TŠD) Gams Albin Kusterle. Gurki so s tem denarjem že nakupili material za obnovo elektrarne, s pomočjo katere bodo v veliki vasi visoko v hribih ponovno dobili elektriko. Med Gurki je bil tudi Namgal, ki jim je pomagal pri nabavi materiala in pri najemu šerp. Njegov oče se je med prvimi izšolal v zelo spoštovani slovenski alpinistični šoli v Nepalu. Prav 11. novembra so se v Katmanduju s slovesnostjo spomnili 40. obletnice prvega jugoslovanskega vzpona na osemtisočak.
Obupani po ogledu razrušene vsi
Po poletu iz Zagreba prek Dubaja v Katmandu in po nakupovanju materiala in orodja so se odpravili tako rekoč v neznano. Po nekaj urah vožnje proti kitajski meji je bilo treba vzeti pot pod noge. “Makadamska cesta do Bagama je neprevozna, ker je na več mestih udrta in napokana. Še dolgo je ne bodo popravili. Šest ur smo pešačili na višino 2500 metrov. Po tej stezi so šerpe na ramenih prenesle nakupljene štiri tone materiala, predvsem železje, pesek, orodje. Na srečo so imeli v vasi cement, ki so ga po naključju kupili že pred potresom. Je bil pa drag, 12 evrov za vrečo. Toliko tamkajšnji zidar ne zasluži v dveh dneh,“ pripoveduje Damjan Skočir. Kot gradbinec je vodil delo. Kolegi iz ekipe pravijo, so ga domačini poslušali z velikim spoštovanjem.
Po ogledu razrušene vasi so bili obupani. Kje naj se lotijo tega razdejanja, so se spraševali. Toda srčni domačini so pomagali. Neformalni vodja, napredni budistični menih Dundup, ki je nepalske oblasti opozoril na povsem pozabljeno vas Bagam, je sklical sestanek vasi. Odločili so se za gradnjo skupnega objekta, ki bo služil za obrede, od porok do pogrebov. “Predvsem pa bo v njem potekal pouk do petega razreda za 30 otrok, ki so se od potresa dalje šolali kar pod šotorom. Starejši obiskujejo šolo poldrugo uro hoda v vasi nižje. Kdor le more, pošlje otroke v zasebne šole v Katmanduju, toda to stane najmanj 1500 dolarjev letno,” pojasnjuje Lidija Koren. Šolarjem so prinesli tudi okoli 60 kilogramov različnih šolskih potrebščin, ki so jih zbrale šole v Drežnici, Kobaridu, Šempasu in Petrovčah. Poleg tega so otrokom predali številne risbice slovenskih otrok. Mladež iz Bagama pa je risala in v zahvalo pisala slovenskim otrokom. “Nikoli vas ne bomo pozabili,” je rdeča nit sporočilc.
Armiranobetonska varna gradnja
Ruševine so vsi skupaj na mah očistili, potem pa je Skočir premišljeno začrtal gradnjo: “V teh krajih gradijo predvsem z glino, stavbe niso trdne. Mi smo naredili temelje in uporabili tamkajšnje kamenje, vse smo učvrstili z železjem. Beton smo mešali na roke. Naučili smo jih armiranobetonske gradnje. Nekateri so o tem že nekaj vedeli, ker hodijo na sezonsko delo v tujino,” pojasnjuje Skočir. Edvard Raspet je bil tesarski mojster za ostrešja: “Imajo malo lesa, pa še ta je tako trd, da je vanj težko zabiti žebelj. Ne bom se hvalil, toda zdi se, da smo naredili strešno vešalo, kakršnega nimajo daleč naokoli. Imel sem izjemno spretnega mladega vajenca, od katerega sem se tudi sam veliko naučil.” Kot pravi, so domačine naučili zgraditi preproste nape za odvajanje dima, zaradi katerega imajo vsi težave z očmi in dihali. Toda, poudarja, ni naključje, da lesene hiše nimajo dimnikov. “Tu so termiti doma. Samo prekajenega lesa se ne lotijo. V lesenih hišah ne smejo graditi dimnikov, ker bi jim v tem primeru termiti požrli domove.”
Na predlog vaške skupnosti so zgradili še manjšo hišo za najrevnejšega v vasi, očeta z osmimi otroci. Žena mu je na pašnikih umrla med porodom. Novorojenček je po čudežu preživel. Ostrešja niso uspeli postaviti. Ker so dobili dovolj napotkov, bodo to opravili domačini sami. S pomočjo lesa in gline so izolirali eno izmed barak, v kateri med drugim živi nepokretna ženska. Z železnimi vezavami so utrdili še eno hišo. “Večino hiš pa bo treba porušiti,” ocenjujejo gradnje vešči Kobaridci, ki imajo veliko izkušenj z obnovo po potresih v Posočju. Do kdaj bodo v Bagamu živeli v mrzlih, nadomestnih pločevinastih domovih, nihče ne zna napovedati.
Država je odpovedala
Nepalska država zmore samo to, da v oddaljene vasi s helikopterji dostavlja nekaj hrane in pomaga z malo denarja. “Prihajajo ekipe iz tujine, ki dejansko pomagajo, v glavnem pa se okoli vozijo humanitarci v pregrešno dragih avtomobilih. En tak avtomobil bi zadoščal za gradnjo več novih hiš. Na nedavnem posvetu v Katmanduju so ugotavljali, da le petina humanitarne pomoči pride do Nepalcev. Če ne bodo popravili cest, bodo mladi Nepalci odšli v doline,” je kritičen Raspet.
Morda bodo Kobaridci zgled še kakšni drugi ekipi iz Slovenije, da se odpravi na podobno pomoč v razrušeno in pozabljeno nepalsko podeželje. “Vsem privoščimo neverjetno izkušnjo. Veseli smo, da smo jo delili z našimi otroki,“ polaga na srce Robert Koren. Bogdan Ivančič v imenu vseh pravi: “V Nepalu smo pustili košček srca. Ob vsem hudem, kar se dogaja po svetu, so nam vlili upanje, da bo prevladalo dobro.”
NEVA BLAZETIČ