GORSKI MARATON VIPAVSKE DOLINE -100 UTVV - 29.4.2017
Kot član TŠD Gams sem se udeležil Ultra tekaške preizkušnje tako rekoč na domačih tleh. (slika 2a)
Proga v skupni dolžini 110 km in s 5500 višinskimi metri obkroži vso Vipavsko dolino.
Iz rimskega obzidja stare Castre v Ajdovščini se proga vzpne proti izviru Hublja , nakar sledi vzpon na Kovk (Podrto Goro) -961 v .m od tam po robu Gore do Otlice (16 km) - Predmeje (20 km) do najvišje točke Mali Golak (1495 m)-25 km. Proga se nadaljuje mimo koče na Čavnu (1242)-35 km se spusti do koče na Mali Gori -36 km in se čez Kucelj(1237 m) mimo cerkve Sv. Marije nad Vitovljami(44 km) spusti v dolino skozi Črniče do Batuj ( najnižja točka 70 m)-51 km. Nadaljuje se čez lepe in razgledne vinorodne kraje na južnih obronkih Vipavske doline Preserje -Sv. Martin - Brje - Vrtovče(64 km). Pot se nadaljuje po južnih obronkih skozi tipične strnjene vipavske vasi Erzelj in Goče(72 km) in se vzpne na Socerb(83 km). Po spustu v Podnanos (86 km) se proga začne strmo vzpenjati proti Nanosu - vrh Pleše (1262 m)-96 km. Od tam se skozi osrčje Nanosa mimo turistične kmetije Abram(102) in kapelice nad Plazom spusti v cilj - Gradišče pri Vipavi ( Kamp tura -251 m)-110 km. (sliki 1 in 2)
Že napisati pot je dolga ,a ko se podaš na pot je to kar eno ali dva dnevno potovanje, kjer vsak izmed 98 tekmovalcev, ki se nas je pojavilo na startu spiše svojo zgodbo, svoje občutke, doživetja, lepote in krize. In tukaj je kanček moje zgodbe, dosti nje bo pa ostalo spravljene tam globoko v mojem srcu, samo zame in morda bodo prišle na plan na neki drugi tekmi, kraju , času…, vse je pač težko zliti na papir.
Ob 05.00 uri se odpravim iz Nove Gorice skupaj s soprogo Klavdijo in članico moje tekaške skupine Matejo na start v Ajdovščino. Ob prihodu v Ajdovščino ugotovim, da kar »pihlja« bi rekli domačini in je tudi kar mrzlo. Ampak nebo je drugačno kot prejšnje dni, ko se je zlivalo z neba. Kaže da vreme bo, sicer pa kako že gre tista, ni slabega vremena je le slabo oblečen tekač! Tekmovalci prihajajo na start, veliko jih poznam in seveda potrebno se je pozdravit in kakšno reči. Opravim čekiranje pri Borutu s katerim se tudi pozdraviva kot stara znanca ,čeprav se slišiva le preko družbenih omrežjih, ampak obljubiva si da bova kmalu opravila tudi kašno skupno turo. To je moja četrta ultra preizkušnja. Nekdo bi rekel , saj ve kaj ga čaka . Res je, vendar je vsaka tako drugačna, tako dolga, da nikoli nisi dovolj pameten zato se je najbolje prepustiti trenutnemu navdihu. Progo v večjem delu res poznam, veliko treningov opravim po teh vršacih, lani pa sem opravil tudi s 50 km preizkušnjo s katero se bom srečal v drugem delu. Pozdravim se s Klavdijo in Matejo, kateri se odpravita na Otiško okno (12 km proge) kjer me nameravata še en krat pozdraviti .Na start v obzidje pride tudi cela četa rimskih vojakov in z nami 98 vojščaki je vse pripravljeno na start. (sliki 3 in 4)
Kakšno minuto čez šesto uro se poženemo v vetrovno jutro. Tokrat si zadam, da bom začel umirjeno in tega se tudi držim. Kaj hitro smo po učni poti do izvira Hublja in naprej proti Podrti Gori kamor prispem po približno 1 uri teka. Sledi tek po vrhu proti Otliškem oknu, kjer me pričakata Klavdija in Mateja. Klavdija mi pravi, da sem hiter, meni se pa ne zdi nič posebnega, skratka počutim se super. Kmalu sem na prvi okrepčevalnici v Otlici. Po obronkih po sistemu gor- dol nadaljujem proti Predmeji, kjer vem da me čaka prijatelj Marko. Malo pred Predmejo dobim sms sporočilo da me že čaka. (slika 5a)
Dobiva se na koncu Predmeje in skupaj nadaljujeva pot na najvišjo točko Mali Golak .Ob prijetnem klepetu sva kar hitro na vrhu, narediva kakšno fotko in sledi spust proti koči na Čavnu . Na tem delu Marko pade in si poškoduje arkado. Ni mi vseeno, poskušam mu pomagati, vsaj z gazo in obližem. Pravi da ni hudega in nadaljuje z menoj do koče na Čavnu, kjer me zapusti. Kasneje sem dobil obvestilo da je dobil celo štiri šive. Hvala ti Marko za spremstvo in srčnost ! (slika 6)
Na spustu proti koči na Mali Gori opazim ob progi tekmovalca, ki opravlja malo potrebo, postavim se zraven njega ga vprašam če je tukaj wc in opravim še jaz. Ugotovim, da gre za Avstrijskega tekmovalca, oba se smejeva do solz in kar hitro sva na okrepčevalnici na Mali Gori (36 km). Tukaj je veselo in lep sprejem, na Mali gori sem več krat v času priprav in tukaj pravim da imam vikend (slika 6a).
Pot nadaljujem čez Kucelj na srednje čavensko pot do cerkvice Sv. Marije nad Vitovljami (44 km) kjer je naslednja okrepčevalnica. Tukaj se poslikam s prostovoljci, čeprav jih ne poznam so vsi tako prijazni in vsaj to si zaslužijo. Kasneje ugotovim, da sem del proge od Otlice do Vitovljske cerkvice pretekel najhitreje, celo 5 absolutni čas. Najbrž me je gnalo dejstvo da me v dolini čaka podporna ekipa.
Po spustu sem kar hitro v Črničah, kjer me čaka Tomaž na kolesu (slika 6/b) in me spremlja do Batuj (51 km) Tu sta še Tina in Martin. Po okrepčilu , zamenjavi majice in krajši masaži nog, ki jo Tina opravi profesionalno, nadaljujem proti Vrtovčam. (slike 7, 8 in 9)
Po dolgem spustu in dokaj toplem vremenu tukaj ne delujem več tako sveže. Čutim prvo manjšo krizo, ki jo ob odličnem vzpodbujanju podporne ekipe kar dobro premagujem. Slednji me čakajo kjer le lahko določene dele je ob meni Tomaž na kolesu, pa tudi Tina, ko opazi da moj tempo ni tako ubijalski se opogumi in mi dela družbo na nekaj klancih. Zmes izvem da je vseh pet članov moje tekaške skupine, ki so nastopili na 25 km razdalji srečno v cilju. To mi vlije novih moči. Fantje res sem ponosen na vas!!! (slike 10, 11 in 12)
Tako se prebijem do Štjaka (75 km), kjer delujem zopet kar »dokaj« normalno. Sledi še spust v Podnanos (86 km). V Podnanosu me presenetijo fantje moje tekaške skupine Počasni a drzni, ki so nastopili na 25 km razdalji in so mi prišli z navijanjem vlit novih moči. Hvala vam Dean, Valter, Aleksander in Alan. Res veliko mi je pomenilo ko sem vas zagledal. (slika 13)
Iz Podnanosa naprej me spremlja prijatelj Martin ( Hozi), kateri je ob meni na vseh zaključkih ultra preizkušenj. Vedno se boriva z »balotami« in drugimi težavami, pa kakšno krepko ustreli tako da mi ni nikoli dolgčas. Res pa je, da me vedno dobi najbolj zdelanega, tako da Hozi vsaka ti čast da me prenašaš! Tako ob takšnih in drugačnih balotah premagujeva pot do Pleše - Nanos (96 km) in naprej proti Abramu (102 km). Za to razdaljo kar delujem v redu, pustimo to da me na spustih že močno bolijo noge, kogar pa ne? (slika 14)
Pri Abramu me zopet presenetijo Tomaž, Tina, Dean, Valter, Aleksander in Alan. (slika 15)
Tukaj namestim čelno svetilko in se podam v zadnjih 7 km. Zadnji 3 km spusta so »divji«. Hozi pravi balote, balote…., jaz pa pritiskam, naprej me žene glas cilja. Pred seboj zagledam še dve lučki, ki se premikata počasneje, pospešim, zapustim Hozija, pozdravim tekmovalca in tekmovalko, ki jih prehitim in že sem v cilju, kjer slišim ogromno navijanje, aplavz. Tukaj je polovica moje tekaške skupine, ki so me prišli pričakat, samo za njih izvedem svoj tradicionalni skok v cilj in moje potovanje je po 15 urah in 30 minutah zaključeno. Čaka me še objem in medalja od Slavke, ter kratka izjava o občutkih, ki jih je v tem trenutku težko opisat. (slike 16, 17 in 18)
Srečen sem, sprejemam čestitke prijateljev, znancev, mojih »počasnih a drznih«….. Pot je za menoj, cilj je tukaj ,a vsi občutki so globoko v meni. Nekaj njih sem izlil v to pripoved, ostali pa saj veste bodo ostali tam… pri meni. (slika 19)
En velik HVALA in RESPECT ljudem, ki mi trdo stojijo ob strani in me razumejo ob tem kar počnem, čeprav sem za koga včasih čuden, vendar razumite me, samo tekel bi rad v »svoji telovadnici«.
Hvala v prvi vrsti soprogi Klavdiji, pa odlični podporni ekipi, vedno umirjenemu Tomažu, zlatim rokam Tine, Markotu in Hoziju, pa Mateji, Aleksandru, Valterju, Deanu in Alanu ter vsem članom tekaške skupine Počasni a drzni, ki ste me podpirali tako ali drugače. Ko imaš takšne ljudi okoli sebe nisi nikoli sam in ponosen sem na vas !
Brez zamere vseh sem pa daleč najbolj ponosen na stalnega člana moje podporne ekipe Stankota, ki je v velikem slogu premagal 25 km razdaljo. Pa če kot trener vem, da pred 5 leti ni mogel preteči niti 500 metrov. Vidite to je to kar mi daje moč in energijo!!!! (slika 20)
Renato ma vas rad in nadaljuje pot proti UTMB … (slika 21)
»Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se te sanje uresničijo ! »
Rezultati so na povezavi : http://sportotime.com/eng/race/833/total_rank
Renato
Kot član TŠD Gams sem se udeležil Ultra tekaške preizkušnje tako rekoč na domačih tleh. (slika 2a)
Proga v skupni dolžini 110 km in s 5500 višinskimi metri obkroži vso Vipavsko dolino.
Iz rimskega obzidja stare Castre v Ajdovščini se proga vzpne proti izviru Hublja , nakar sledi vzpon na Kovk (Podrto Goro) -961 v .m od tam po robu Gore do Otlice (16 km) - Predmeje (20 km) do najvišje točke Mali Golak (1495 m)-25 km. Proga se nadaljuje mimo koče na Čavnu (1242)-35 km se spusti do koče na Mali Gori -36 km in se čez Kucelj(1237 m) mimo cerkve Sv. Marije nad Vitovljami(44 km) spusti v dolino skozi Črniče do Batuj ( najnižja točka 70 m)-51 km. Nadaljuje se čez lepe in razgledne vinorodne kraje na južnih obronkih Vipavske doline Preserje -Sv. Martin - Brje - Vrtovče(64 km). Pot se nadaljuje po južnih obronkih skozi tipične strnjene vipavske vasi Erzelj in Goče(72 km) in se vzpne na Socerb(83 km). Po spustu v Podnanos (86 km) se proga začne strmo vzpenjati proti Nanosu - vrh Pleše (1262 m)-96 km. Od tam se skozi osrčje Nanosa mimo turistične kmetije Abram(102) in kapelice nad Plazom spusti v cilj - Gradišče pri Vipavi ( Kamp tura -251 m)-110 km. (sliki 1 in 2)
Že napisati pot je dolga ,a ko se podaš na pot je to kar eno ali dva dnevno potovanje, kjer vsak izmed 98 tekmovalcev, ki se nas je pojavilo na startu spiše svojo zgodbo, svoje občutke, doživetja, lepote in krize. In tukaj je kanček moje zgodbe, dosti nje bo pa ostalo spravljene tam globoko v mojem srcu, samo zame in morda bodo prišle na plan na neki drugi tekmi, kraju , času…, vse je pač težko zliti na papir.
Ob 05.00 uri se odpravim iz Nove Gorice skupaj s soprogo Klavdijo in članico moje tekaške skupine Matejo na start v Ajdovščino. Ob prihodu v Ajdovščino ugotovim, da kar »pihlja« bi rekli domačini in je tudi kar mrzlo. Ampak nebo je drugačno kot prejšnje dni, ko se je zlivalo z neba. Kaže da vreme bo, sicer pa kako že gre tista, ni slabega vremena je le slabo oblečen tekač! Tekmovalci prihajajo na start, veliko jih poznam in seveda potrebno se je pozdravit in kakšno reči. Opravim čekiranje pri Borutu s katerim se tudi pozdraviva kot stara znanca ,čeprav se slišiva le preko družbenih omrežjih, ampak obljubiva si da bova kmalu opravila tudi kašno skupno turo. To je moja četrta ultra preizkušnja. Nekdo bi rekel , saj ve kaj ga čaka . Res je, vendar je vsaka tako drugačna, tako dolga, da nikoli nisi dovolj pameten zato se je najbolje prepustiti trenutnemu navdihu. Progo v večjem delu res poznam, veliko treningov opravim po teh vršacih, lani pa sem opravil tudi s 50 km preizkušnjo s katero se bom srečal v drugem delu. Pozdravim se s Klavdijo in Matejo, kateri se odpravita na Otiško okno (12 km proge) kjer me nameravata še en krat pozdraviti .Na start v obzidje pride tudi cela četa rimskih vojakov in z nami 98 vojščaki je vse pripravljeno na start. (sliki 3 in 4)
Kakšno minuto čez šesto uro se poženemo v vetrovno jutro. Tokrat si zadam, da bom začel umirjeno in tega se tudi držim. Kaj hitro smo po učni poti do izvira Hublja in naprej proti Podrti Gori kamor prispem po približno 1 uri teka. Sledi tek po vrhu proti Otliškem oknu, kjer me pričakata Klavdija in Mateja. Klavdija mi pravi, da sem hiter, meni se pa ne zdi nič posebnega, skratka počutim se super. Kmalu sem na prvi okrepčevalnici v Otlici. Po obronkih po sistemu gor- dol nadaljujem proti Predmeji, kjer vem da me čaka prijatelj Marko. Malo pred Predmejo dobim sms sporočilo da me že čaka. (slika 5a)
Dobiva se na koncu Predmeje in skupaj nadaljujeva pot na najvišjo točko Mali Golak .Ob prijetnem klepetu sva kar hitro na vrhu, narediva kakšno fotko in sledi spust proti koči na Čavnu . Na tem delu Marko pade in si poškoduje arkado. Ni mi vseeno, poskušam mu pomagati, vsaj z gazo in obližem. Pravi da ni hudega in nadaljuje z menoj do koče na Čavnu, kjer me zapusti. Kasneje sem dobil obvestilo da je dobil celo štiri šive. Hvala ti Marko za spremstvo in srčnost ! (slika 6)
Na spustu proti koči na Mali Gori opazim ob progi tekmovalca, ki opravlja malo potrebo, postavim se zraven njega ga vprašam če je tukaj wc in opravim še jaz. Ugotovim, da gre za Avstrijskega tekmovalca, oba se smejeva do solz in kar hitro sva na okrepčevalnici na Mali Gori (36 km). Tukaj je veselo in lep sprejem, na Mali gori sem več krat v času priprav in tukaj pravim da imam vikend (slika 6a).
Pot nadaljujem čez Kucelj na srednje čavensko pot do cerkvice Sv. Marije nad Vitovljami (44 km) kjer je naslednja okrepčevalnica. Tukaj se poslikam s prostovoljci, čeprav jih ne poznam so vsi tako prijazni in vsaj to si zaslužijo. Kasneje ugotovim, da sem del proge od Otlice do Vitovljske cerkvice pretekel najhitreje, celo 5 absolutni čas. Najbrž me je gnalo dejstvo da me v dolini čaka podporna ekipa.
Po spustu sem kar hitro v Črničah, kjer me čaka Tomaž na kolesu (slika 6/b) in me spremlja do Batuj (51 km) Tu sta še Tina in Martin. Po okrepčilu , zamenjavi majice in krajši masaži nog, ki jo Tina opravi profesionalno, nadaljujem proti Vrtovčam. (slike 7, 8 in 9)
Po dolgem spustu in dokaj toplem vremenu tukaj ne delujem več tako sveže. Čutim prvo manjšo krizo, ki jo ob odličnem vzpodbujanju podporne ekipe kar dobro premagujem. Slednji me čakajo kjer le lahko določene dele je ob meni Tomaž na kolesu, pa tudi Tina, ko opazi da moj tempo ni tako ubijalski se opogumi in mi dela družbo na nekaj klancih. Zmes izvem da je vseh pet članov moje tekaške skupine, ki so nastopili na 25 km razdalji srečno v cilju. To mi vlije novih moči. Fantje res sem ponosen na vas!!! (slike 10, 11 in 12)
Tako se prebijem do Štjaka (75 km), kjer delujem zopet kar »dokaj« normalno. Sledi še spust v Podnanos (86 km). V Podnanosu me presenetijo fantje moje tekaške skupine Počasni a drzni, ki so nastopili na 25 km razdalji in so mi prišli z navijanjem vlit novih moči. Hvala vam Dean, Valter, Aleksander in Alan. Res veliko mi je pomenilo ko sem vas zagledal. (slika 13)
Iz Podnanosa naprej me spremlja prijatelj Martin ( Hozi), kateri je ob meni na vseh zaključkih ultra preizkušenj. Vedno se boriva z »balotami« in drugimi težavami, pa kakšno krepko ustreli tako da mi ni nikoli dolgčas. Res pa je, da me vedno dobi najbolj zdelanega, tako da Hozi vsaka ti čast da me prenašaš! Tako ob takšnih in drugačnih balotah premagujeva pot do Pleše - Nanos (96 km) in naprej proti Abramu (102 km). Za to razdaljo kar delujem v redu, pustimo to da me na spustih že močno bolijo noge, kogar pa ne? (slika 14)
Pri Abramu me zopet presenetijo Tomaž, Tina, Dean, Valter, Aleksander in Alan. (slika 15)
Tukaj namestim čelno svetilko in se podam v zadnjih 7 km. Zadnji 3 km spusta so »divji«. Hozi pravi balote, balote…., jaz pa pritiskam, naprej me žene glas cilja. Pred seboj zagledam še dve lučki, ki se premikata počasneje, pospešim, zapustim Hozija, pozdravim tekmovalca in tekmovalko, ki jih prehitim in že sem v cilju, kjer slišim ogromno navijanje, aplavz. Tukaj je polovica moje tekaške skupine, ki so me prišli pričakat, samo za njih izvedem svoj tradicionalni skok v cilj in moje potovanje je po 15 urah in 30 minutah zaključeno. Čaka me še objem in medalja od Slavke, ter kratka izjava o občutkih, ki jih je v tem trenutku težko opisat. (slike 16, 17 in 18)
Srečen sem, sprejemam čestitke prijateljev, znancev, mojih »počasnih a drznih«….. Pot je za menoj, cilj je tukaj ,a vsi občutki so globoko v meni. Nekaj njih sem izlil v to pripoved, ostali pa saj veste bodo ostali tam… pri meni. (slika 19)
En velik HVALA in RESPECT ljudem, ki mi trdo stojijo ob strani in me razumejo ob tem kar počnem, čeprav sem za koga včasih čuden, vendar razumite me, samo tekel bi rad v »svoji telovadnici«.
Hvala v prvi vrsti soprogi Klavdiji, pa odlični podporni ekipi, vedno umirjenemu Tomažu, zlatim rokam Tine, Markotu in Hoziju, pa Mateji, Aleksandru, Valterju, Deanu in Alanu ter vsem članom tekaške skupine Počasni a drzni, ki ste me podpirali tako ali drugače. Ko imaš takšne ljudi okoli sebe nisi nikoli sam in ponosen sem na vas !
Brez zamere vseh sem pa daleč najbolj ponosen na stalnega člana moje podporne ekipe Stankota, ki je v velikem slogu premagal 25 km razdaljo. Pa če kot trener vem, da pred 5 leti ni mogel preteči niti 500 metrov. Vidite to je to kar mi daje moč in energijo!!!! (slika 20)
Renato ma vas rad in nadaljuje pot proti UTMB … (slika 21)
»Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se te sanje uresničijo ! »
Rezultati so na povezavi : http://sportotime.com/eng/race/833/total_rank
Renato
